Dogajanje traja leta in leta in moj pogled je tudi moje doživljanje. Ali lahko in ali smem čisto osebno zgodbo posredovati vsem? Mnenja so lahko deljena, do zdaj o tem boju v meni in okoli mene nisem pisal. Zdaj pa bom. Ker je "scenarij" pač življenje in tisto kar nam ga polni.

Bo objava kaj spremenila? Dvomim: bo pa odgovorila marsikomu in bo imela slovenski pomen in okvir. Morda si to samo domišljam, ampak moje prepričanje je trdno kot skala. Temelji na trmi v meni in na moči, da se do zdaj nisem odzival nikdar. Pa bi se moral? Tudi to je stvar presoje.

Bo moj opis in zapis - resnica? Ne, bodo pa dejstva o nečem kar je treba na koncu koncev razgaliti tudi pred javnostjo. Zlasti zato, ker je ta javnost že bila udeležena v zgodbi, ki ji lahko rečem: grozljiva.

Zakaj sem bil do zdaj tiho? Zato, ker verjamem...v kaj točno pa bom pojasnil kmalu. In verjemite mi, brali boste "na dušek", ker ljudje o tuji (ne)sreči tako radi kaj zvemo.

Zato dejansko gre: da živim v državi in družbi kjer lahko pišem in povem kar mi jamči ustava. Svobodo govora.

Bodite pozorni na Trmo in Trmatorja. Tega ne obljubljam kar tako....

Miran Šubic

ps

Priznam, da bi marsikdo ostal tiho. Jaz ne bom. To je moj boj z mlini na veter že vse življenje. Trma mi pomaga, da kdaj pa kdaj tudi zmagam. In v moji zgodbi gre za zmago.