Tole mi je bilo sporočeno. Zanimivo je, da kranjsko "politično spočetje" ("starša" sta župan iz SD šef Resnice) na državni ravni dobiva mnogo bolj izrazite oblike. Dejstvo: Trma je bila vedno kritična do hinavskih politikov, ki za našimi hrbti sklepajo "kravje kupčije"! Tragično, a resnično: Zoran Stevanović je bil bolj verodostojen, ko je zmerjal Matjaža Rakovca kot zdaj, ko sta politična siamska dvojčka, zraščena še z vaterpolsko žogo...

Sporočilo zvestega bralca ni prvo take vrste. Je pa neposredno. Ne verjamem mu, ker verjamem v pravno državo in še kaj kar iz bitij dela ljudi. A je zgovorno in opozorilno: ljudje - pa čeprav samo bralci lokalnega portala kot je Trma - čutijo, da je v tej državi vse (postalo) mogoče. Lump je lahko poslanec in lažnivec je lahko šef za resnico: to je Slovenija danes.

V mojem novinarskem življenju me je najprej skušala leta 1986 onemogočiti na osebni ravni takrat mogočna partija, potem so se me v demokratični državi lotili mnogi politiki=župani na vse načine. Tudi z grožnjami, lažmi ipd. O meni je laži razširjala bivša predsednica vlade, zdaj zopet poslanka. Kak župan mi je hotel sodno prepovedati pisanje in tako dalje in tako naprej. Sedanji prvi človek moje občine ne upa govoriti za Trmo in me skuša izobčiti iz njegovih komunikacij. Se je torej od 1986 do 2026 kaj spremenilo. Ne preveč: še vedno močni skušajo posredovati, delovati, ustrahovati.

Bralec mi svetuje, da moram po Kranju hoditi previdno. Morda res. Nikomur pa ne pripisujem zlih namenov te vrste in zato (še) nisem nikdar zaprosil za policijsko varstvo. Pa so me že napadli kot še nobenega novinarja 2013 in mi stregli po domu in življenjih družine. Tole sporočilo je bilo jasno, kaj je bil podtaknjen požar....

Nisem verjel in ne verjamem v državo, ki bi delovala tako kot je strah bralca Trme. Kar pa ne pomeni, da to ni mogoče. Tega pa se je treba zavedati.

Ampak zato mi prsti ne drhtijo, ko sedem pred ekran in tipkovnico računalnika. Tak pač sem.

Miran Šubic, novinar in Kranjčan in državljan Slovenije