Prva slika:

Nekje na hodniku oziroma v kapilari ožilja imenovanega naša največja bolnišnica, zagledam človeka. Čaka. Strese me, vsa sila spominov razburka mojo notranjost. Pristopim k njemu (z njim je žena...) in ko se "spoznava", iz mene vre: spomini, spomini...To je eden mojih prvih šefov, morda zato zame tako karizmatičen. Ne morem verjeti, da se srečava po toliko desetletjih, da si stisneva (moško in čvrsto) roki, da je neka kemija in energija med nama, vsaj v meni. Zakaj je njegova šefovska vloga ostala v meni? Saj ni: pomnim ga kot človeka iz časov, ko smo se novinarji in šefi tikali, če je to dokaz nekih drugih časov. Ne bom presojal, zakaj ga je potem vzel čas preizkušenj in odločitev, ki mu niso šle v prid. Neskončno sem bil vesel, da sem ga zopet srečal. Zame je imel moč osebnosti, ne šefovske avtoritete. In še danes ima vse to čeprav sva že oba starca, ki se srečata tam kamor stari ljudje moramo zahajati. Vse doživeto in preživeto me je ob tem srečanju zalilo kot plima, kot plaz z gore pozimi. Nisem se dušil, dušila so me čustva. Spoštoval sem ga in ga spoštujem, ne presojam. To je višja oblika odnosa med podrejenim in nadrejenim. Medeni čas je bil to in kot novinar začetnik toliko bolj vsajen vame.....

Druga slika:

Spomnim se ga kot bi bilo včeraj. Klical me je na zagovor, mi v roke tiščal papirje kjer je pisalo, da me bo odpustil. Star sem bil šestdeset let ali malo čez in skušal sem ga gledati manj prezirljivo kot bi ga moral. Nikdar se nisva ujemala, le po imenih...Gimnazijski maturant, ki ni zmogel diplome, mi je bral levite in me mrcvaril, ker je nagonsko čutil, da mi je sicer šef - a nič več. Da ga nikdar nisem spoštoval, še manj cenil in on mene verjetno tudi ne. Vedel sem, da bom izkoristil možnost, da odidem sam - ne bo me treba metati iz službe in medija kjer sem delal kot novinar, ko je on...pa saj ni važno! Ne presojam njegove uredniške vloge, kot človek je bil zame in je zame brez pomena: nikgar ga nisem in ne bom sovražil, to bi bil zanj lahko kompliment. Pa je hodil po meni na vse šefovske načine, zanj sem bil nesposoben, površen. Temu sploh nisem oporekal in ko je skušal izigrati še zdanji dogovor, kako se bova poslovila, sem točno na isti dan kot sem nekoč postal novinar istega medija napisal odpoved in odšel. Brez odpravnine, ker sem izbral odhod sam in sem odšel takrat, ko sem sam hotel. Vmes je umiral in skoraj umrl medij, ki mi je dajal kruh in potico. On je ostal, ker nima kam.....

Vmesne slike:

Srečanje na hodniku mi je vse te spomine priklicalo pred oči. Pa še mnoge druge. Ne morem verjeti, da pišem 45 let in več. Med tem je nastala iz moje trme tudi Trma. Z njo sem sprva želel le zadostiti skribomanu v meni, danes je to nekaj povsem drugega: je medij, ki ga ljudje berejo. Če sem se spomnil enega prvih in zadnjega šefa v moji redni službi, moram dodati: vmes jih je bilo še mnogo. Večinoma dobrih, spoštovanja vrednih. Nato sem postal in ostal sam sebi šef.

Ta medij bo imel v kakm mesecu dni 27 000 000 obiskov ob tem, da sem naštel 45 let svojega novinarstva. Ustvaril sem nekaj kar nisem nikdar imel za kako mojstrovino, zadoščalo mi je samo eno: da ljudje so brali in berejo, kar napišem. Zato je logično, da to sklenem - danes, jutri...ne vem točno kdaj. In uresničim neko notranjo zavezo in začnem pisati zase, ne več za druge. Pred se mi izteče moj čas, bom to skušal narediti.

Bil je april 1981, ko sem dobil žig v delovno knjižico. Zdaj smo v aprilu 2026. Še pišem....