Sindikalna čestitka je sporočilno bogata....tudi dimniki in tovarne.... in seveda dejstvo, da so isti sindikati "ukinili" tradicionalno dogajanje na Joštu nad Kranjem že pred leti....

Na Rožnik gredo še zdaj množice. V Ljubljani, seveda. Shod ob delavskem prazniku? Po tradiciji že, sicer pa je že dolgo to - srečanje. Ja, so tudi govori pa sindikalisti malo "grmijo", a ta vlak je že odpeljal. Ne bo pa tam manjkal župan, zanesljivo ne. Razlogi? Osebni, politični...kaj pa vem: vsega po malo.

Na Jošta še gredo ljudje. Vsak dan in za praznik tudi. Sam sem kot študent redno bil tam: si srečal vse tiste, ki jih morda prej nisi. Ne glede na to, ali so bili delavci ali pa "vsi ostali" kot sem bil sam. Pa se je kadilo z žarov, čevapčiči pač...In tudi kakšno pico je steklo po grlih. Praznik v polni meri in obliki in tja gor je šla kdaj pa kdaj kar vsa naša druščina mladih ljudi, ki nam na misel ni prišlo loviti kake govore ali proslave...za zabavo je šlo in za srečanja, seveda.

Vsaj enkrat je bil Jošt v središču vse države: tovariš predsednik Tito je ob prvem maju prišel (no, ja: so mu cesto razširili, da se je pripeljal...) in to je bil šele praznik! Takrat je bilo na hribu največ ljudi, a so /skoraj/ vsi pridno prisluhnili proslavi, Internacionala je zadonela pa seveda naše ustaljene "pesmi borbe in dela". Prisila režima? Diktatorjevo razkazovanje? Demonstracija moči partije in titoizma? Ja, lahko je to danes tudi tako videti, nič nimam proti. Kljub vsemu pa je bilo tudi to najprej - srečanje.

Naši gorenjski sindikati so pred leti dojeli in sprejeli, da to ni več to. In Jošt je od simbola delavskega praznovanja seveda ohranil podobo srečevališča mnogih, župan pa je vznožje opremil s parkomatom, ki so ga ljudje takoj razbili in si ni upal postaviti novega. Novi časi, nove navade. Sam bog ve in zna, kam je tokrat odpotoval za te dolge praznike naš župan, da si odpočije....njegova stvar, ni kaj! Jošt je ostal, še so kdaj pa kdaj tudi nagelji v gumbnicah - a nekaj čara je izgubil. Še se srečujejo ljudje, zagotovo in še je to "romarska pot" (kot Šmarna gora ipd.) za mnoge, a takrat smo šli taj gor prešerno razigrani od mladosti, energije in...brez ideologije. Vsak tisti, ki smo vse skupaj jemali zlasti kot - glej no glej, dva dni smo frej!

No to je pa ostalo. Vsaj nekaj kar veseli rajo....

Miran Šubic, ki že nekaj let ne sodim več v delavski razred.