Meni je vse jasno: ta občinska oblast dela vse, da bi me onemogočila. Mene, upokojenca? Mene, novinarja brez formalnega vpliva? Zakaj in kako? Poglejmo "izvirni greh": nekdo, ki v Kranju dejansko ni pomenil nič, je postal direktor javnega zavoda "po milosti božji = županovi". Ko sta skupaj z županom zasnovala elitistični dogodek in mu perfidno primešala okoljevarstveno in dobrodelno vsebino v - zame!!! - neokusno jed, sem postal kritičen. Zelo in ostro in stalno. Meni so namreč zazvonili alarmi: kdor tako razmetava moj denar in na drugi strani pridiga o dobrodelnosti ipd., je vreden take kritike. Nadaljevalo se je tako, da sem začel nositi nagobčnik, ki mi ga ta oblast skuša natakniti. Ne, nisem noben "pravičnik", še manj lastnik kake "edine resnice". A kdor je pričakoval, da me bo "zahodil" ali to še pričakuje, se je zmotil in moti. Zato, ker se v svoji samovšečnosti pač počuti močnega. Prav, ne oporekam: sodim samo po dejanjih. Ta pa postajajo vse bolj jasna pri slikanju podobe naše oblasti: dobrodelnost naenkrat postane farsa nekoga, ki si ne more dovoliti, da njegova pobuda ni najboljša, najlepša ipd. kar je še takih superlativov? Partner pa je že znan in je "sančopansa" oblasti in oblastnika in moči, ki naj bi jo imela.

Kaj se je zgodilo s pristno in dobro zamislijo dobrodelne akcije"!? Najprej jo je zlorabil "potrčko", ki je tisoče evrov namenil organizatorju, ki ga ni in ga ne pozna nihče. Na račun dobrodelnosti je slednji pobral denarja v zasebni žep kot mu ga je namenil županov ustoličeni podkralj. Samo jaz sem to razkrinkal. In samo jaz si upam prst uperiti v dobrodelno prevaro. Razmišljam takole:

"Poglej, ne gre z dobrodelnostjo dobro. Zdaj boš ti dal dva jurja, ker jih deset letno itak dobiš od nas. Pa bo šlo, nekaj pa jih bo še sledilo moji pošti in jih bo vodja akcije "obdelala"...Ampak: bomo skrili tvojo firmo pod drugo ime. Pa še zahvalo boste prejeli, pošlji dva fanta na podelitev! Vše je treba mojo dobrodelno pobudo gojiti, ker jaz pač delam samo dobre projekte. Ljudje pa denarja nočejo več dati, ga bomo pa drugače dobili. In tistega tečneža na občinske dogodke sploh ne vabimo več, da bo mir. Kajti nam sledijo plačani ostali, ni jih malo."

Domišljam si. Bržčas narobe, napačno, pokvarjeno pač. A ko dokažem, kako nam lažejo v brk, kako se sprenevedajo, kako se delajo norca iz dobrodelnosti, da so še naprej samo všečni, sprašujem. In dobim odgovor, ki je vreden odstopa najbolj samo všečnega: podpisal je zahvalo dobrotniku, ki ga sploh ni. Je pa "firmica" njegovega "sluge pokornega", ki upravlja lokal kjer njemu poje hrvaški slavček in kjer "partija" slavi zmage. Pa je krog sklenjen.

Kot politik se človek vzpenja in pada, volitve to izmerijo. Kot človek pa padeš, ko lažeš ljudem in to pod krinko dobrodelnosti. Ko se pri tem pojavijo nejasnosti, izgubiš zaupanje. To pa se zgodi samo enkrat.

Miran Šubic, ki sem odkril in razkril poti in stranpoti politične dobrodelnosti, ki je žal slaba krinka za samovšečnost. Ta pa je kronična bolezen politikov. (Ne)ozdravljiva?