Imam to srečo, da sem od osamosvojitve naprej spremljal delo vseh oblasti in vseh županov v Kranju. Najprej poklicno kot novinar Dnevnika, na koncu kot urednik Trma.si. Vitomir Gros, Mohor Bogataj, Damijan Perne, Boštjan Trilar, Matjaž Rakovec (županje nismo premogli do zdaj...) so vodili Kranj in sam sem o njih, njihovem (ne)delu in oblasteh, ki so bile z njimi. napisal veliko. Največkrat kritično, ker so še kakop znali hvaliti same sebe.

Zdaj je na vrsti nov obračun z oblastjo, ker že tečejo volilna opravila. Do sredine oktobra imajo torej posamezniki, stranke in liste čas za to, da se - pojavijo in predstavijo. Potem bomo mesec dni spremljali volilno kampanjo v smislu potrjevanja ali zavračanja tistega kar bodo govorili in nato sledi finalno dejanje na volitvah kjer bomo v volilne skrinjice odvrgli naše odločitve.

Če skušam strniti ves ta čas do zdaj, sem lahko samo razočaran. Ker Kranj ni v ničemer presenetil pozitivno, razen v sposobnosti preživetja. Nobena kriza (politična ali gospodarska) ni prišla do živega mestu, ki je bilo nekoč primer za bivšo državo z industrijo, znanjem, šolami. Danes žal temu ni tako: a Kranj je ostal in obstal. Bodimo neposredno iskreni: zadeve so "rešili" tujci - od ameriških do egipčanskih lastnikov se razpira pahljača tistih podjetij, ki zaposlujejo največ. Tisoči si služijo kruh pri tujih lastnikih, ki so v Kranju toliko zgodba o uspehu kot so naši zgodba o - neuspehu: če odmislimo panoge in podjetja, ki jim je pokopal čas in z njim razvoj, je treba spomniti na "gorenjski trojček", ki je Kranju škodil vsaj posredno: dejansko izginotje velikih Save, Merkurja in Gorenjske banke je ekonomski polom stoletja. K sreči so vskočili tujci, ki so stavili na tradicijo, delavnost, znanje kranjskih vodilnih podjetij in zato je ves ta čas minil brez pretresov, ki bi bili lahko hujši, celo usodni.

Politika je ob vsem tem hujše razočaranje, župani še posebej. Zato je Kranj danes le provinca, ki ima na čelu provincialne župane, ki so in še vsak pos svoje "molzejo" kar se pač da še pomolsti: seveda pri tem ostaja edini cilj javna blagajna javnega denarja. Sedanji župan pomeni največji prepad med obljubljenim in storjenim, zato je največje politično razočaranje v zgodovini Kranja od 1991. Spisek tistega, česar ni uspel storiti, je dejansko seznam bolečin meščank in meščanov, ki so še enkrat več spoznali, da pod lepim pročeljem lahko stavba dejansko propada. Toda: kaj očittati nam, ki verjamemo grosom,bogatejem in rakovcem vseh vrst in sort? Pasivnost vsekakor. Neposobnost najti boljše zagotovo.

Obračun 15. 11.2026 ne bo nič usoden za Kranj, ker smo preživeli vsa ta soočenja z oblastmi vseh vrst in sort. Zame bo pomembno samo eno: ali smo se vendarle česa naučili? Ali pa bomo lekcijo ponovili kot jih morajo, vsi ki ponavlljajo razred? Najhujša posledica pa ni samo impotentna politika ampak to, da se to provincialno plenilsko vzdušje pretaka v kulturo, šport, povsod. Zato imamo, da nič nimamo.

Kdor je za res pravi Kranj, bo dobro izbral. Fraza, ki se do zdaj ni potrdila. Upanje pa umre zadnje.

Miran Šubic, voliivec v Kranju.