Športov med sabo nima smisla primerjati. Planetarni športi imajo planetarne zvezde, planetarno medijsko spremljavo in še kaj. Živim v času, ko dva Slovenca (eden celo "moj" Gorenjec) v državi kjer je šport zdavnaj postal zlasti biznis, vzbujata pozornost. Na različna naćina: eden se s solzami v očeh in ob navdušenju kjerkoli se pojavi, poslavlja - drugi pa...No, ta drugi dokazuje, da je povsem drugačen od športnika, ki je osvojil dva Stanleyeva pokala kar je v hokeju pač enako NBA prstanu v košarki.

Anže je vse življenje in kariero ostal skromen. Bogat, a brez kazanja dragih avtov ipd. Ni ga, ki bi mu ne privoščil denarja, ker je to pač posledica uspešnosti. Njegovo mesto v hokeju (ki po marsičem v ZDA ne dohaja npr košarke ali bejzbola...) se odraža v tem, da se ne morem spomniti nobene afere, nobene sporne odločitve, incidenta - da o kakem vzbujanju pozornosti s stvarmi iz zasebnega življenja ne pišem! Od nekdaj sem izredno cenil tako držo, tak odnos do drugih - navijačev, trenerjev, novinarjev ipd., ki tvorijo izredno pomemben del športa. A če bi obstajal merilec slave, bi njegov kazalec kazal povsem drugačno sliko kot kazalec tistega, ki je na tem, da mi zagabi šport kjer je - ni dvoma - silno uspešen in odmeven.

Luka je iz drugačnega testa: neprestano kot zabavljač opozarja nase, a najdejo se tudi manj svetle plati tega javnega doživljanja njegovega ega: v zasebnem življenju je prej rad kazal javnosti skoraj vse, ko je zaškripalo pa je nastala druga podoba junaka pod koši. Njegovo hvalisanje z nagradami drugim, z dragimi avti ipd. pa štejem pač med poskuse biti vedno naj in sploh. In ko se zgodi, da mu v državi kjer je tako prepoznaven, obrnejo palec navzdol, je cel hudič - ampak v Sloveniji, ne v ZDA. Tam se nihče ne razburja, ker Luka ni bil in ni MVP, pri nas pa dežurni povzdigovalci lika in imena bijejo plat zvona!? Krivica!? Res? Glasovanje je vedno znano in izkazalo se je, da je polnenje koša lepo početje in pohvale vredno, a so še druge "okoliščine": od neštevilnih prepirov s sodniki in drugimi igralci do igre v obrambi kar bojda tudi še kako šteje k temu, kdo je "naj igralec"....

In seveda še to: Anže izpod Mežakle je dvakrat dvignil najbolj prestižen pokal v svojem športu! Luka še ni uspel na prst potisniti prstana, ki bi ga naredil "nesmrtnega". Toda Anže se poslavlja, Luka pa kandidaturo za to lovoriko in naslov in slavo vedno znova najavlja in držim pesti, damu uspe, ker si to zasluži. Toda: če je tudi po zaslugi res kvazi športnega novinarstva Luka vedno naj in prvi in edini....je Anže bil in je in bo vedno del moštva. Ne le del: biti kapetan moštva v istem mestu kjer koše dosega tudi slavni sonarodnjak, je priznanje, ki ne pride samo od sebe in je nagrada, ki se je ne da kupiti.

Zato ob vsem tej dnevni "lukomaniji" kot človek, navijač s kavča in tudi Slovenec trdim, da mi je bil in je in bo bližje Anže Kopitar. Želim si -pretirano? - da bi bil sam tak kot je on, če bi bil športnik in slaven in uspešen. Da bi zmogel biti preprost, naraven in tudi skromen - predvsem pa res človeški in neposreden. In zato velikokrat vse "novice" o enem preprosto preskočim, ker sem sit te demonstracije in poveličevanja ega in zasploskam, ko Anžetu po ZDA in Kanadi v dvoranah drugih klubov kažejo neizmerno spoštovanje. Ko odpadejo vsi milijoni ipd., to pač ostane....

Miran Šubic, navijač in zlasti občudovalec vrednot v športu...