Mladina je bila leta 1986 ali leto kasneje - zakon. Zbadljiva, porogljiva ipd. rubrika Rolanje po sceni je bila in je "sol" revije, ki ni več kar je bila kot mi nismo vel kar smo bili. Ko so me omenili kot "medijskega davitelja" ali "edinega novinarja, ki lahko stoje .... pod posteljo", sem bil nesporno počaščen. Kdor se je našel v rubriki je po dobrem ali slabem nekaj pomenil. Zato sem še danes dobre volje, ko se spomnim, s kom vse sem se "družil" v tej rubriki in tudi to je del mojega vijuganja v novinarstvu. Takrat sem namreč res preizkusil in okusil tiskani, radijski, televizijski medij kar naenkrat, s polnimi usti sem ugriznil v vse tri. In bi se moral vsaj enkrat - držati kislo! Pa se nisem, nasprotno. Tudi takrat sem šel mnogim na živce, ker sem pač bil pojaven in javen. To pa marsikdo težko prenese. Kot že zapisano: večjih nevoščljivk in nevoščljivcev kot s(m)o novinarji res ni veliko. Smo egocentriki, zaljubljeni vase in tu nisem izjema. Se pa ustavim pri drugih: nikomur nisem bil "fouš" in nisem. Se pa vedno smejem, ko novinarski ceh deli sebi neke nagrade ipd. Ne zato, ker si razen Dnevnikove "za stalnost" nisem prislužil nobene: vsako bi zavrnil, ker mi je nekoč kolega pojasnil, kako je pri tem pomemben "ključ": če dobi ta časopis to nagrado, gre konkurenčnemu druga ipd. itd. Bedno do konca. Še danes.

Sem pa dobil nagrado kjer so verjetno pričakovali, da bom dal mir, utihnil ipd. Revija,ki se je ukvarjala z mediji, je delila pozitivne, zmagovalne nagrade in tiste druge - kisle. Limone, da bo jasno. Pri meni se je zalomilo dvakrat. Najprej je bil za prispevek, kritiziran z limono v reviji, nagrajen kolega, ki seveda ni bil avtor. Torej: nekdo iz uredništva je limono podelil kolegu, ki je bil tudi znan iz medijev. Napisal sem jim pismo in prevzel limono na svoja pleča ter seveda kritično dodal, da nekdo, ki kritizira delo drugih in niti avtorjev ne pozna, zame pač ni vreden - niti limone. Če je bila to tedenska, sem potem - jasno - prejel tudi letno. O ti groza ti, zdaj ga bomo "zabili" in....Ni šlo: navadno z limonami "nagrajenih" ni bilo po nagrado, jaze sem prinesel svojo - polno vazo kislih limon. So bili tam na ljubljanskem gradu ob podelitvi mnogi "paf". Ampak sem od nekdaj trdil: če sam v svojem poklicu izpostavljam druge javnosti, potem ne bežim od javne kritike ipd. Sramotno je bilo, da so se že pri avtorstvu zmotili, a na koncu sem jim pustil limone in nesporno kisle obraze: namesto, da bi se jezil ipd.,sem se za(je)baval po svoje. Ne prvič, ne zadnjič.

Tako je to z medijsko slavo in njenimi odtenki. A zgodbe v televizijskim ozadjem še ni konec. Sledi tista sklepna, a poučna. Priznam, da med brskanjem po zgodovini svojega novinarskega življenja, najdem nove in nove odtenke. Naslednji je bil iz poglavja o (pre)dolgem jeziku, ki mi je marsikdaj pomagal, še vedno pa me marsikdaj tudi - tepe. Ker v življenju ne moreš vzeti samo dobro ali samo slabo. Ta mešanica me je vedno gnala naprej. Kajti nekje drugje sem se naučil enega od življenjskih vodil: "Zmagovati zna vsak, izgubljati samo redki!"