Kot mlad "valovec" sem bil seveda primeren za "teren" kar je pomenilo, da sem bil na voljo ob vikendih ali kadarkoli za obiske z reportažnim avtom po širni domovini. To je danes velika sreča, ker sem obiskal kraje, ki jih morda ne bi: Podzemelj ob Kolpi mi pride na misel kot primer. Terenske oddaje, terenske ekipe so studio Vala 202 ponesle marsikaj. V "moji" rubriki Lipov list smo iskali manjše kraje, ki so jih morali "uganiti" poslušalci. Kolega Matjaž Kranjec si je zamislil Omejitev hitrosti ob torkih popoldne kjer sem deloval občasno, vedno pa na terenu. Drago Bulc me je povabil kot reporterja v njegove turistično obarvane predstavitve in res smo rajžali od Šobca do...no, marsikje. Radio in še posebej Val 202 je bil ugleden, program poslušan in zato so nas povsod dobro sprejeli. Eden od najbolj izkušenih radijcev je uprizoril v znanem slovenskem turističnem kraju tole. Ko je direktorica ob našem prihodu spraševala, če bomo kavico, sok...je bil on smrtno resen. Nič ni rekel, ničesar si ni zaželel: Ja, zakaj pa vi nič ne boste? - je bilo vprašanje, odgovor pa: Težave z želodcem imam in zdravnik mi je strogo odsvetoval kavo na tešče...je pa še zgodnje dopoldne....In že je ustrežljiva gospa naročala sendviče in druge prigrizke za vse nas in želodci so bili tudi po tej plati potolaženi.... Smejali smo se in še zdaj se spomnim kameljega izraza na obrazu, ko je "naročil" še jedačo za vse...

Prednosti tega, da si đel na teren in se pogovarjal z različnimi ljudmi, so bile velike. Zame je ena izkušnja ostala za vse življenje izrednega pomena. Gostočvali smo v Poljanski dolini in med gosti je bil kajkak (meni že znan iz rane mladosti) slikar Ive Šubic, prava legenda te prelepe doline. Ko sem se mu predstavil, je ob priimku Šubic vprašal, če vem od kod izhajam. In sem kot iz topa ustrelil, da iz Davče (Selška dolina). In potem je sledila razlaga, ki jo še danes znam na pamet o tem, od kod izhaja rod Šubicev in zakaj iz Poljanske doline in kako se je vse začelo...Slikar je namreč na škofjeloškem gradu raziskal naše poreklo in rod, ki je znan po ducatu in več slikarjev in nasploh umetnikov, eden od Šubicev je zasnoval tudi ljubljanski nebotičnik. Sasnjalo se mi ni, da bom v Poljanski dolini zvedel kdo sem in od kod sem, tega se pač pozabiti ne da.

Pod budnim očesom mojstra prenosov Slavka Šetine sem se oglašal s terena po Sloveniji. Nepozabno in Slavc: verjetno tam v nebesih še zdaj skrbiš za to, da prenosi so....

Terensko novinarsko delo je bilo za radio značilno. Danes po mojem mnenju ni več tako. Takrat pa je Val 202 gostoval poleti ob celotni Jadranski obali in taki kar zahtevni terenski pohoi so bili včasih res poslušani. Reporterke in reporterji (sam sem se kalil tudi skozi terensko delo) pa smo na ta način spoznavali, da se da prenos "narediiti" skoraj od povsod. Nekoč sva s tehnikom Matjažem to zaman poskušala storiti v vasi Kokra oziroma z ene od domačij. Pa sva se znašla po svoje: posnela sva nekaj pogovorov in odbrzela v dolino kjer je bil signal dovolj močan in spustila v eter kot bi se oglašala v živo, neposredno. Prevara? Zame ne, zamika je bilo manj kot pol ure, program je bil "rešen", čestital sem tehniku za idejo...in izvedbo.

Če sem svojo radijsko pot "v živo" začel na terenu na Krumperku in kasneje veliko potoval po Sloveniji, je bilo potem zadnje obdobje - studijsko. Kot redaktor petkovih popoldnevov sem pošiljal na teren mlajše reporterje, mnogi so se odlično izkazali. Nikdar nisem bil glede tega ohol kar je med novinarji pogost pojav: namišljene veličine "zatirajo" začetnike in svoj ego gradijo na tem, da ima nekdo tremo, da se hitro zmoti in tako naprej. Jaz sem te mlade (zlasti Boštjana in Metko) vedno skušal "dvigati" čeprav sem imel oster jezik tudi za kritiko. Ampak: na radiu so vladali drugačni odnosi. Če ne bi, tudi sam - anonimen fant z Gorenjske, brez zvez in poznanstev - ne bi dobil take priložnosti. Tudi zaradi tega se vedno znova sprašujem, kje je danes Val 202 na terenu. In ne dobim veliko odgovorov.