Matjaža smo vsi klicali Miško. Po očetu, pisatelju ali niti ne vem, zakaj. Pa je dejansko tako ime nosil brat, fotoreporter. Matjaža sem srečal na Valu 202 oziroma v veliki radijski hiši in sva postala novinarska sopotnika: zdaj ga ni več. Sožalje njegovim in spomin, ki ga bom nosil v sebi...družila naju je tudi ljubezen do nogometa, ki jo je on podedoval od očeta pisatelja, jaz pa sem žogo vzljubil na zasilnih igriščih na Primskovem in potem v Kokrškem logu. Matjaž je bil povsem drugačen človek od mene po temperamentu: bil je mehka duša, prekmurska ravnica mu je dala neko umirjenost, širino. Zanimivo: jaz se nisem preselil na radio kljub vabilom, on je lepega dne postal novinar Dnevnika, bolje zapisano - Nedeljskega.

Nisva se več veliko srečevala. On je bil pač v Ljubljani, jaz sem deloval na Gorenjskem. A kadar sva naletela drug na drugega, ni šlo brez hitre nogometne analize. Saj veste: na politiko in fuzbal se vsi spoznamo. Matjaž je odšel malo po napolnjenem 70. letu, meni pa je pred očmi še vedno tista njegova umirjena hoja in tudi trenutki v etru Vala 202 (povabil me je kot reporterja k stalni torkovi popoldanski oddaji Umiritev hitrosti kjer smo križarili z mikrofoni po Sloveniji...). Odhajajo mnogi, ki so mi bili skozi novinarsko pot sopotniki, vzorniki, prijatelji, znanci - ali pa jaz njim. Bili s(m)o to ljudje drugačnih novinarskih časov in dojemanja življenja. Takrat smo pač "dali za rundo" in ni vsak štel kovančkov za svojo kavo. Takrat smo lahko čvekali kje okoli radia v znamenitem Bermudnskem trikotniku kjer so "ljudje izginjali" brez občutka, da je nekaj nujno, da se mudi...Matjaž je pri tem našel sebe v reportažah in zapisih kjer je človek bil vedno izpostavljen. Si upam zapisati: to je ostalo od očeta Miška Kranjca, pisatelja. In ko smo tam ob Savi igrali z "valovci" tekme malega nogometa, je bilo eno mesto vedno znano: vratar bo Miško....A resnica za vse nas je v tej tekmi samo ena: da se ubraniti marsikaj, a vseg ne. Počivaj v miru, Miško!

Nedavno tega smo na Bledu poslušali o mojem nekdanjem uredniku marsikaj česar niti približno ne bi nikdar zvedel: med drugim je gojil vrtnice na vrhunski ravni...Je treba, da nekdo odide, da dojameš, da s(m)o celo novinarji čisto navadna bitja različnih navad, ki jih radi skrivamo kljub soji javni podobi? Spominjam se, kako sem svoje bivše Dnevnikovce tako pospremil v neskončnost in kako smo se - logično in sentimentalno . potem zamislil in si rekli: ja, vsem teče čas, vsi smo na tem....in šli vsak svojo pot.

Trapasto se mi zdi pisati o "zevajoči praznini", in "ohranjanju v spominu" ipd. frazah, ki jih radi pišejo tudi v nekrologih novinarjem. Saj se lepo bere, a zame so novinarski kolegi in njihovi odhodi pač samorefleksija kjer ne razmišljam o njihovih dosežkih, slavi in pomenu za to okolje. Pomislim - če smo si bili le tako blizu - samo na fragmente, ki meni ostajajo in to mi pomeni, da sem živel z njimi in oni živijo zdaj v meni in nekoč bom in bomo....Tako to gre. Miška zato še zdaj vidim v tisti trenerki na igrišču brez trave tam ob reki Savi, ki je lenobno tekla proti Litiji in naprej...Naj tako ostane pri njem in vseh vojščakih sedme sile, ki se jih spominjam in se jih še bom...upam!