Bil je prvi aprli 1981. Moj prvi delovi dan pri časopisu Dnevnik, ki sem mu ostal zvest - ne boste verjeli - do 1.aprila 2019, ko sem oddal priporočeno odpoved in se poslovil. Priznam, mnogi so se mi smejali, ko sem najavil, da sem 1.4. zaposlil, češ: ta je dobra. A ima zgodba takoj nadaljevanje: po štirih dneh v službi ali v rednem delovnem razmerju sem odšel na obvezno služenje vojaščine...

Vse to se je zgodilo zato, ker sem vse življenje "ziheraš". Grd izraz, a dobra vsebina: ko me je pokojni odgovorni urednik Edo Glavič vprašal, kdaj bom prišel v službo (bil sem štipendist Dnevnika v času študija na takratni FSPN), mi je vedno dodal: "Mi vas rabimo, veste. Ker ste pridni...." Mi je godilo, a sem želel diplomirati, absolventski čas pa je bil...no,ja: eno samo uživanje mladosti. In sem lepega dne rekel, da je treba narediti konec, se "ziheraško" zaposlil (še brez diplome, ki je bila edini manjkajoči korak k zaključku študija) in oblekel vojaško obleko. Tako me je ob prihodu domov čakala zaposlitev. Delovna knjižica je dokaz, 31.5. pa mi je po poslani odpovedi /dvomesečni odpovedni rok/ prenehalo delovno razmerje na mojo željo in po moji odločitvi.

Smešno se bo komu zdelo in morda me bo celo za lažnivca proglasil: v vsem teh desetletjih nisem imel dneva bolniške kar se lepo navezuje na neko drugo zgodbo, ki jo bom tudi 1.aprila (a leta 2025...) začel razgrinjati. Bil sem torej skoraj 40 let pri istem delodajalcu, pisal isti časopis in od raznašalca srednješolca preko štipendista študenta postal univ. dipl. novinar, ker sem po prihodu iz takratne JLA tudi diplomiral in s tem dosegel formalno izobrazbo. Prvi aprli je bil potem zame vedno datum, ko sem si rekel, da mi je "potegavščina" z zaposlitvijo uspela in sem še danes ponosen na vsak dan novinarskega dela pri časopisu, ki je pristal mnogo kasneje v rokah drugačnih ljudi.

Zato sem odpoved nalašč napisal 1.4.2019 in, ko jo je moj šef lisjak dobil v roke, je zvedel, da bom glede na dopust, ki mi je pripadal, pod njegovo "komando" še kakih pet delovnih dni. Kakšno zadovoljstvo mi je bila misel, kako debelo je pogledal!? Pa tudi če ni: bil je zame in ostal vse tisto kar Dnevnik nikdar ni bil in najin odnos je bil ena od podlag, da sem se upokojil po klasičnem načinu: malo na zavod, potem pa v pokoj. Trma je bila sopotnica tega in z zadovoljstvom ugotavljam, da isti lisjak še naprej počne kar pač počne, a moj časopis tone vse globje. Pa ne samo ta, tudi drugi z njim. Odpuščanja so groba in umazana plat današnjega novinarstva in lahko rečem, da bo gimnazijski maturant (on se do diplome po moji vednosti ni nikdar dokopal...) eden od grobarjev medija, ki mi je pomenil vse in dal ogromno - tudi dostojno pokojnino, med drugim.

Prav zato je moj prvi delovni dan bil svojevrstna "potegavščina", pisanje odpovedi prvega aprila pa tudi. Nikdar ne bi zapisal besedice čez Dnevnik, ravno nasprotno. Ljudje, ki so ga dobili v roke v času demokracije in kapitalizma pa so ga skupaj z objektivnimi okoliščinami spravili na dno dna. Zato je - in to upam zagovarjati - danes Trma medij, ki ga Kranjčanke in Kranjčani berejo /pa še kje tudi/, v Dnevniku pa večkrat najdem pogrošne novice z angleškega dvora kot pa kaj iz mesta kjer sem (bil) dopisnik desetletja. A to so moja občutja, nič drugega.

Tako mi je "prvoaprilska šala z zaposlitvijo" pustila lepe spomine in zato sem se odločil, da na današnji dan razkrijem še eno svojo zgodbo. Ta je res še bolj osebna in morda tudi po svoje mučna, neprijetna - a je stvarna. Skozi njo bom pač skušal ostati tak kot sem: skriboman, ki moram pisati. Ne bo lahko.

Seveda bom še naprej novinarske vtise in spomine nizal v tej rubriki. Dokler bom lahko kaj izbrskal, se spomnil in zabeležil. Konec koncev sem novinar zdaj že res dolgo in to je poklic, ki ti ostane v krvi. Vsaj meni je pa to ni prvoaprilska...