Barcelono sem vzljubil prvič, ko sem jo videl. In takrat nisem bil na tekmi, bil sem le turist. Zdaj jo imam še bolj rad. Čeprav je v Španiji 5,2 milijona nezaposlenih ali dva in polkrat več kot je sploh Slovencev. A se ponoči na Barca Tv lahko sliši igralca tekme Regal Barcelone, košarkarja Erazma Lorbka, ki razlaga zmago v Tel Avivu. Ja, Slovenci smo povsod, "esloveno lorbek" pa je še kako cenjen v mestu kjer se košarkarski klub uradno imenuje FC (nogometni klub) Barcelona....

Leta 1998 sem bil prvič na stadionu Camp Nou, da bi videl jokati Nemce. Jancker, ogromni srednji napadalec je jokal kot dež, rdeči vragi iz Manchestra so v zadnjih minutah vzeli naslov Bayernu. Nepozabno. Slike od takrat se mi motajo po glavi, ko pridem vedno znova pred ta betonski kolos, ki ni ne lep stadion (kot Allianz Arena), ne legendarden stadion (kot Anfield v Liberpoolu), je nekaj posebnega. Preprosto zato, ker tam vsakdo ve, kaj hoče videti na igrišču: znanje in gole. Žvižgajo tudi svojim, če ne znajo. In za sociose (tako se imenujejo navijači v Španiji), je Barca vedno bila in bo več kot klub. Ker je ponos in znak Katalonije - države v državi Španiji. In Camp Nou je več kot parlament, več kot lastna vojska ali policija, je simbol samostojnosti in moči. Zato Barca nikdar ni vprašanje denarja, vložka v nogomet. To je vprašanje v Kranju kjer je šport samo strošek, v Braceloni pa je ob vseh revščini in krizi Barca zdaj tudi simbol kljubovanja dejstvu, da nimaš veliko - a imaš pred sabo najboljše moštvo vseh časov na svetu.

La Boqueria je slovita mala tržnica ob še bolj sloviti Rambli. Tam se je za točilnim pultom, kot bi rekli pri nas. In lahko se postarate, ko čakate, da pridete na vrsto. Pa ne, da je natakar tako zelo zaposlen z drugimi, preprosto mora najprej razložiti, kako je Barca premagala, izločila Real. Kaj je storil Pep in kaj Messi in kaj...To je to. Vzemi ali pusti. Bodi lačen ali pa klepetaj zraven, kimaj in hvali in ... živi nogomet. Gledal sem nekaj tekem z Realom, gledal obračune lige prvakov z Unitedom, Bayernom, Milanom in vedno znova dojemal Barcelono kot mesto kjer je nogomet simbol življenja in je kruh in voda in sladica in grenkoba in slava in država. Pa ne, da bi prebrisal vse ostalo - od hude krize zdaj do utripa Barcelone z nočnim življenjem, kulturo, turizmom. Nogomet preprosto najlaže združi to zmes v nekaj, kar je več kot klub. Barca. Kjer navijači ne navijajo tako kot drugod, ampak po svoje. Kjer igralce počastijo z zategnjenim klicanjem njihovim imen, počasi, glasno elegantno, po svoje: Meeeesiiiii - 90 000 krat. In kjer nekemu mesarju Pepeju vsaj polovica teh istih vso tekmo vpije: "Morilec, ubijalec!" Camp Nou je vedno doživetje. Po njegovi travi sem hodil z Rooneyem in srečal Bojana Krkiča, poslušal Messija in videl gole, drame. Take, kot je bil minuli El Clasico, še ne. Čustva so dobesedno gnetli vso tekmo kot plastelin: odpor do Madrida je legendaren in stalen, zdaj so ga zgnetli v še nekaj več. Zrak je bil zasičen z vsem tem in pogled na igrišče je dal vedeti, da so igralci to nehote dojeli in potem tudi Messi "udari" po nogah in potem vsi izgubijo glave in razsodnost....

Tekme sem na Camp Nou gledal že čisto z vrha ali pa z najbolj uglednih sedežev. Bil sem tam že kot novinar, a navadno kot gledalec, ki preprosto uživa. Kot vernik, ki gre v nogometno cerkev, ki sprejme 90 000 vernikov in kjer so bogovi vedno tisti, ki znajo in zmorejo. Saj je drugod podobno: Old Trafford je pravi, Anfield slovi po petju navijačev, San Siro je arhitekturna in akustična mojstrovina, Emirates je lepotec nove dobe, Bernabeu daje kraljevski šarm bogatega kluba, Stamford Bridge je kot družinsko srečanje in tako dalje in tako naprej. Vsak zase je nekaj posebnega, a šele vsebina dokončno izpostavi betonski kolos v Barceloni. Igralna kultura je tisto, kar ga loči in izloči. Kajti samo umetniki lahko pojejo v Scali ali dirigirajo Dunajskim filharmonikom ali plešejo v Bolšoj teatru. In samo največji umetniki lahko divgnejo na noge Camp Nou. In takrat dojameš, zakaj je Barcelona nekaj posebnega. Ker ljudje niso navijači v smislu primitivizma črede ampak pripadniki kulta, ki časti lepoto, znanje, sposobnost, virtuoznost. Messi je dal vsemu temu pečat in zato grem gledat to Barco, če le morem. Ker se bo nekoč izpela in živimo samo eno življenje: kdaj se bo zopet pojavilo to mojstrstvo in kje? Kdaj bo nogomet umetnost in kje? Vprašanja, ki na Camp Nouu pridejo sama od sebe.

Ni treba biti navijač Barcelone, treba je biti navijač nogometa. Neke perfekcije v neki veščini, ki ima dodatno vsebino: užitek spoznavanja popolnosti. Barcelona ponuja zabavo, odlično hrano, prekrasne kotičke, nočno življenje, večni utrip. Če to začiniš z nogometom, si lahko srečen. Tudi v letu 2012, v času krize in stisk in negotovosti. Gre za to, da življenju ukradeš en gol, eno potezo in s tem živiš. Za nekoga je to lepa slika, za drugega zvok lepe glasbe, ni pomembno. Barcelono je treba dojeti z nogometom kot strastjo, ki nam včasih zamegli pogled, občutek za realnost. Pa je realno, kar počnejo mojstri na igrišču? Se to da predvideti in dojeti in sprejeti? Iskanje pomeni bistvo življenja. Pa čeprav nikdar ne najdeš, lahko iščeš z istim žarom: čakaš na nov gol...

Barcelona, januar 2012: hvala, nogomet!

Katedarala za 90 000 zunaj....
Katedrala za 90 000 znotraj...
Sempre Barca...
El Clasico: tekma vseh tekem!
Katalonija ni Španija, Barcelona ni Madrid....
Na koncu slavje, da pozabiš na krizo in čutiš zmago - ali ne potrebujemo tega vsi?