Občutki so se že malo razporedili po predalih: nogomet je v Pragi (Chelsea-Bayern) ponudil nekaj, kar se je dalo doživeti ob Slovenija: Jugoslavija (3:3) na EP 2000, v Istanbulu 2007 (Liverpool:Milan 3:3, zmaga po 11m) in v Barceloni (ManU:Bayern 2:1, v zadnji minuti dva gola Angležev, 1999). A je bilo zaogotovo kultnih nogometnih tekem še veliko. Nekaj je vsakogar v Pragi povsem presunilo: nemško navijanje 90 minut brez prestanka in premora - ob dobrem in slabem! To prinaša pa nogometu tisti položaj, ki ga popestri drama na igrišču: pripadnost. Kako zelo si jo želimo tudi pri nas in kako slabo znamo ljudi usmerjati k temu, da vendarle za svojo zabavo in sprostitev naredijo samo eno - pomagajo svojim, se za urico in pol poistovetijo s svojimi, se počutijo pripadne. Pa saj šport in nogomet nista vse, sta pa nekaj kar je Superpokal v Pragi potrdil: preslikava vsega, kar se nam dogaja - izgube, zmage, žalost, sreča, veselje, žalost ipd. itd. Ni treba tega iskati v nogometu, veliko je še priložnosti, ko človek uide iz sebe, ko gre zavestno ali ne v nekaj, čemur se težko da ime..Kdor je doživel epski dvoboj v Pragi, razume, kdor ga je kje drugje, razume, kdor je sposoben malo preskoka v igro, ki je lahko življenje, tudi....
