Prvič sem dojel nogometni spektakel mitskih razsežnosti leta 1999. Na Camp Nou so pritekli Nemci z Bayernom in ManUnited - ponos Angležev. Bil je to moj prvi finale lige prvakov. Potem sem jih videl še veliko: v Parizu, Madridu, Istanbulu, Milanu, Atenah, Rimu, Gelsenkirchnu. Liga prvakov je postala fenomen in danes je vsaka tekma dogodek izjemne športne kakovosti, posla, medijev. Če hodiš z odprtimi očmi, vidiš tudi posluh za zaslužek, sposobnost za zagotavljanje varnosti, brezhibno logistiko (transport, gostinstvo) in še kaj. Doživel sem ponudbo 2000 evrov za dobro vstopnico v Parizu! Doživel sem, da so me "ugrabili" v Istanbulu, ker sem bil dozdevno navijač napačnih. Doživel sem fantastično vzdušje v Atenah po tekmi s špalirjem Italijanov Angležem. Nepozabno. In če k temu dodam še tekme finala SP v Franciji in EP na Portugalskem, se vprašam: katera tekma, kateri dogodek, katera čustva ostanejo na površini ob vsem tem? Barcelona z goloma ManU v zadnjih dveh minutah? Istanbul s preobratom 0:3 do 3:3 Liverpoola? Ne, na koncu prevladajo čustva čisto drugačne vrste. Maribor in zmaga nad Rusijo, Charleroi in Slovenija:Francija 3:3 in Koreja kot doživetje posebne vrste so vendarle dogodki, ki so povezani s Slovenijo. In ko smo že pri tem: kaj ostane čisto, čisto na vrhu ali na dnu ali povsod v nogometnem doživljanju? Morda srečanje z Messijem, morda klepet s sodnikom Merckom, morda sprehod po travi Camp Noua z Alexom Fergusonom, morda naključno srečanje s Kahnom v Munchnu, morda slikanje s Kakajem ali Zidanom, ali pa... Ne, na koncu ostane sreča ob zmagi nad Interblockom in preboju v prvo ligo in zmagi nad Olimpijo in ostankom v prvi ligi. Srce pač ne izda nikogar, spektakli so eno - prava in pristna in neposredna sreča pa drugo. Ko sem videl nogometno tekmo v New Yorku (takrat so igrali še Metro Stars) in ko sem bil na prvi uradni kvalifikacijski tekmi katerekoli reprezentance Slovenije (mladinci v Bolgariji), sem zagotovo mislil, da so to doživetja, ki se jih ne da preseči. A vedno nastane nekaj novega, nogomet vedno ponudi še kaj. Zato je žoga svet in svet je žoga. Imam(o) srečo, da v to verjamemo. In sledimo žogi. V sredo zvečer na San Siro, potem pa še kam.... če bo zdravje....sreča....
