Vtisi z razmočenega travnika San Sira so že nekako umirjeni: ko pa sem videl, kako pada Messi na spolzki podlagi, sem se spomnil kranjske zelenice. Nekoč jo je urejal kolesar in smo se pritožili nad popolno brezbrižnostjo tega mojstra za športne površine: "Kje igrate? V tretji ligi? Za vas je dobro, ko boste kaj boljši, bo boljši travnik!" Logika človeka, ki je sicer vse življenje vrtel pedala in poslušal, kdaj lahko zmaga in kdaj ne. Potem je prišel vaterpolist in bilo je še slabše. Kdo ureja San Siro danes? Nedvomno tisti, ki vedo, da je treba v nogometu poskrbeti, da bo nasprotniku kar najtežje in potem so polili vodo, da se je vse pacalo. Ne glede na to pa mi je tudi tokrat San Siro ostal v spominu kot stadion z res legendarno akustiko, vzdušjem. Danes v Barceloni ne bo domačega razmočenega terena ampak najširše igrišče, najdaljše igrišče. Barcelona vedno doma igra na igrišču maksimalnih dimenzij - da nasprotnik težje strne vrste, da se težje brani, da je več globine in širine napada. Vsak po svoje pač skuša izkoristiti nogometna pravila. Vsekakor pa je april že uvod v nogometne spektakle po vsej Evropi. Udarila se bosta Manchestra med sabo, v Italiji Milan in Juve tečeta proti naslovu, posebej pa bo dramatično 11.aprila na Signal Iduna Areni v Dortmundu. Gre za klub z najboljšim obiskom v Evropi, gre za derbi vseh derbijev nemškega prvenstva....
Priznam, nisem zdržal. Naredil sem vse, da bom tam. Prihodnjo sredo ob 20.00. Bayern na obisku pri Borussii - tekma leta v Nemčiji, derbi prvenstva, obračun v ligi, ki je iz leta v leto bolje obiskana, gledana, spoštovana. Izredno sem bil vesel novice, da imam vstopnico in bom eden od 80 000 tistih, ki bodo videli, kdo je boljši. Zame je bila Borussia vedno fenomen. Še iz časov Zorca (zdaj športni direktor), Chapuisata in drugih. Pripadnost klubu je naravnost - nora. Sam bom v Dortmundu tudi zato, ker na tem evropskem velikanu med stadioni še nisem bil. Wembley (stari in novi), Camp Nou, Allianz Arena (in nekdanji Olimpijski v Munchnu), Santiago Bernabeu, Saint Denis in Parc des Princes, Luz in Dragao, San Siro in Olimpico, Anfield in Old Trafford so katedrale nogometa - in še sem jih precej pozabil, izpustil. Ko sem jih doživljal skozi leta, sem nogometni spektakel cenil še bolj. In ga vedno bom.
