Lepo je ploskati uspehom, lepo navijati za Slovenijo. Mesto športa Kranj je žal bolj ali manj kulisa nekdanje slave, uspehov ipd. Neverjetnih 40 let mineva od časov, ko je Borut Petrič več let bil proglašen za športnika Slovenije, zadnji Kranjčan s tem nazivom je bil leta 1990, leto pred osamosvojitvijo, alpinist in Kranjčan Tomo Česen iz Stražišča! Kar pomeni, da 29 let nimamo tako izstopajočega športnika, za športnice je statistika še bolj porazna, ker odmevnega dosežka za tak naslov nismo od kranjskih športnic zasledili še desetletja več, če odštejemo Saro Isakovič, ki je za tolažbo vsaj po mami Kranjčanka. Jasno je, da se ne da ukazati, da naj bodo športni dosežki svetovne vrednosti - po Borutu in Tomu je pač suša dolga in boleča. Tudi zato, ker prebliskov ne manjka (letos tako Mia Krampl kot Lučka Rakovec, ki sicer ne živi v Kranju)! Ampak: zgodovina kranjskega športa je pestra in bogata, a zdaj prevladujejo športniki od drugod - Peter Prevc je nazadnje reševal vsaj čast gorenjskega športa, hvalabogu. Ker poznamo tudi veliko oseko pri kolektivnih športih, ker smo soočeni z umikom kolesarstva skoraj v amaterizem, ker plavanje ne bruha več talentov kot nekoč, je seveda podelitev priznanj slovenskim športnikom vredna vseh pohval in aplavza najboljšim - a Kranj ni več konkurenčen. Mesto športa brez res kakovostnih športnikov je pač - kot zapisano - le kulisa. Torej: čakamo na nove rodove, talente in - rezultate!