Danes so vsi prišli. Srečko Katanec in Bojan Prašnikar in Grega Židan in...Žale - kraj spomina in slovesa od profesorja. Od Branka Elsnerja. Stal sem v trenutku tišine in pomislil, da slovenski šport ni imel in nima veliko takih osebnosti. Izrekel sem sožalje sinovoma, naj legenda počiva v miru.
Opravičilo velja svojcem. Zato, ker sem danes na naslovnici spletne strani avstrijske nogometne zveze prebral, da žalujejo za svojim nekdanjim selektorjem. Tako je bilo tudi na strani naše Olimpije in avstrijskega Wackerja. Le na uradni spletni strani NZS si nekdanji predsednik in selektor in starosta trenerjev ni zaslužil, da bi ga vsaj omenili na uvodni strani. O zapisani suhoparni statistiki in ostalemu v podrubriki si lahko vsakdo misli svoje - še Avstrijci so o njem zapisali več. Ko sem v časopisu videl še osmrtnico ze iste Čeferinove NZS, sem pomislil na brezčutnost, na odsotnost spoštovanja. Ne gre ne za centimetre časopisnih stolpcev, ne gre za zunanje izraze ob za svojce intimnem trenutku hude izgube. Gre za spoštovanje, gre za "respect", ki naj bi bil svetovni in obenem osebni trend vsakogar v nogometu.
Razen Čeferinove NZS in birokratskih duš, ki tam vladajo. Ki ne zmorejo do zvečer ene same spominske besede o tem, da smo pokopali utemeljitelja slovenskega nogometa. Ki ne zmorej nagovora nogometni družini in javnosti. O kaki žalni slovesnosti NZS ali žalni knjigi je seveda odveč pisati. Karizma človeka, ki je odšel bo ostala.
A ostalo bo zapisano tudi današnje spoznanje, da njegovi nasledniki niso niti vredni marsičesa, kar je utrl in storil dr. Branko Elsner. Ta brezčutnost je morda danes lastna odvetnikom in nogometnim birokratom. Nam, ki imamo nogomet, ni. Zato, so te vrstice samo osebno posvetilo človeku, ki je imel nogomet prvinsko rad in mu pomagal vse življenje. In seveda: sramota za to bogato NZS, da je tudi v takem trenutku pokazala in dokazala, kam tone slovenski nogomet. Duhovno in dejansko.