Slabo sem spal to noč. V sanjah se mi je prikazovala podoba raja kjer je en sam bog in ena sama skupna sreča z njim. Potem pa sta ga zapustila E. in A. Raj in obenem boga. To mi je odneslo spanec. Kako bomo vse to sploh preživeli? Najprej: nisem se mogel spomniti (niti v sanjah) neke misli ali dejanja nasmejane, lepo oblečene in koketne E. Sem pa bil (tudi v sanjah) dobesedno zasut z besedami A., ki je v tem primeru zapeljal E. Je tudi v raju zdaj vse narobe in kaj bo rekel, storil, čivknil On. Ki je poslan, da vlada. Ki je nad vsemi. Ki je en sam.

Greh v tem primeru manjka. Rdeče jabolko je kar oblast. vanjo pa vsak rad ugrizne. Zasadi zobe in se ne pusti več odgnati od teh slastnih grižljajev. A mene so preganjale v sanjah druge more in strahovi: bosta zmogla zdaj E. in A. ljudem prinesti srečo? Bo ta Sfinga iz zadnje klopi v lepih čevljih in obleki kar naenkrat prenehala biti kulisa in bo postala nastopajoča - torej vsebina? Dve desetletji je trpela v raju kjer je On eden in edini, zdaj je odšla ponosno, z dvignjeno glavo. In A.? Še včeraj je bil "sluga pokoren" Njega in samo njega, danes nam je povedal, se razkril: on ni tak, on je drugačen - za sodelovanje, ne izključevanje. Vse to okoli njega ga je utesnjevalo, zdaj je širši od vseh in vsega. Raj ni bil več raj ampak pekel kjer se ve tudi, kdo je - oprostite - hudič. Sanje so me omrežile in proti jutru sem sanjal o livadah kjer gresta ona in on naprej, razširjenih rok in src. Ljudje pa za njima, vsi objeti. Ne plešejo, res je. Ples se jim je priskutil ali so ga jim priskutili. A sledijo in nasmehi na obrazih podirajo meje v ljudeh in okoli njih.

Sanje so se na koncu sprevrgle v peklensko muko. Pa saj je vedno treba iskati Njega, se učiti od Njega, vzeti Njega za primer. Nekoč je tudi on imel boga, kaj boga: boginjo. Z rdečo knjižico ji je dokazoval vero, bil je na čelu kolone tistih, ki so romali rojstni kraj "bogova vseh bogov", njegovega vzornika. Nato je tudi v tistem raju počilo: On ni zmogel zlesti dovolj visoko, da bi bil raj njegov. Rdeče se mu je storilo pred očmi in je odšel. Kot E. in A. Sta se tudi tega naučila od Njega? Sta mu sledila v mislih in dejanjih tudi dandanašnji? On je postal njun bog (in batina). Danes bosta on in ona drugim. Le komu bosta onadva namenila svoje božje poslanstvo po odhodu iz raja?

Tu sem se pa zbudil. Prepoten. Izmučen od sanj. Najprej sem se potipal, če sem še resničen. In dojel, zakaj sem se potil v sanjah: med premetavanjem me ja namreč oblil pot ob misli, da sem eden tistih, ki sledijo vsem tem, ki gredo iz raja ali so v raju in se borijo proti peklenščkom. Da bom jutri stal strumno ob E. in A., da bom skušal ugrizniti v njuno rdečo jabolko. Kajti takih bo še in še. Ker bogovi brez vernikov niso nič.

Ko sem vstal in se odpravil v čisto navadno jutro, sem sanje pustil za sabo. Le pridušal sem se, da ga ni več ne v raju, ne v peklu in ne v tej naši solzni dolini trpljenja, ki bi mu verjel. Ampak: razlagalci sanj zdaj že veste, kaj je pri vsem skupaj utvara in kaj resnica....Jaz tudi!

Miran Šubic, ki ne sodim v raj (sploh pa ne njihov)....