Žal pokojni Aleksander Ravnikar je bil podpredsednik skupščine RS takrat, ko smo izglasovali samostojno državo. Kranjčan, ki je nekaj štel v Ljubljani. Kasneje je Jelko Kacin ponazarjal vse, česar smo sposobni: začel je z Janšo v vojni, se skregal z Janšo kasneje, še kasneje znova "dojel" njegovo veličino - sem, tja, sem tja...Branko Grims je s svojo politiko prilezel v evropski parlament, vse priznanje za to. V Kranju pa - razen za ograjico svoje stranke - ni nikdar igral pomembne vloge, bil pa je tihi partner tudi s "komunajzarji", če je bilo treba zagotoviti premoč v lokalni politiki. Sem koga izpustil? Sem prezrl kako pomembno kariero? Sem komu morda zanikal zasluge za razvoj Kranja v teh 34-letih?

Spoznanje je kruto, a resnično: Kranj je v vsem tem času samo nazadoval kar se tiče vpliva v slovenski politiki=odločanju! Bananin banalni izpad zdaj častnega občana Vitomirja Grosa nas je zaznamoval dolga leta v parlamentu kot smešne, Kacinov napda s časopisom po glavi Hvalice je še ena banalnost, zdaj tudi tega ni več. Kaj sploh je?

Najslabši mestni svet od osamosvojitve skriva v sebi majhne trgovske dušice, ki za košček dobrobiti ali oblasti trgujejo z županom, ki je največje (politično) razočaranje: pričakan z optimizmom je morda (odločitve uradno ni, a neuradno ...) zapravil največjo naložbo v zgodovini tega mesta. Ne samo on, a nesporno on. Gorenjska bolnišnica je prispodoba mesta kjer se prvi človek šopiri po svetu, doma pa enega parka ne zna odpreti zakonito, enega mostu dokončati v normalnem času. Groteskno je, da se potem s tem hvališ, ker nič drugega posebnega ne zmoreš!? Bolnišnica, ki je to leto za nami bila v ospredju, zdaj ni niti omenjena. Kranjska politika na slovenski politični tehtnici ne šteje resnično nič. Pa bi lahko banalno vprašal: smo se za to osamosvojili ?Politične mediokritete so dokaz, kaj Kranj je: tisti, ki najbolj primitivno zmerja župana, je zdaj njegov zaveznik in se poravnata za javni denar, ki ga je vsem nam ukradel resnični politik novega časa! Hvala za tak čas.

Pa bo kdo zopet ugotovil, da sem preveč kritičen. Da je treba gledati pozitivno. Da je Kranj kar urejen, lep je itak vedno bil...Tudi drži. In ne odrekam zaslug nikomur za to. Ko pa doživim čas kjer je elitna požrtija posetnica turizma in prešerni december ogledalo ponudbe, sem težko tiho. Tisti, ki smo jim zaupali oblast so namreč samo naše ogledalo. Boljših nismo našli. Je potem čudno, če Kranj še na Gorenjskem ne more v kaki tekmi premagati Radovljice? Se potem čudimo, da ne bo bolnišnice in da gredo državni milijoni res prepogosto mimo Kranja?

Ne, nisem pozabil: člen JBTZ, Franci Zavrl, je iz našega okolja, z desnega brega Save. Pooseblja nekaj, kar nam je tudi lastno. Dokazovanje v Ljubljani je pojav, ki je Kranj spremenil v bolj ali manj spalno naselje in provinco v kulturnem, športnem in še kakšnem smislu. Za velike in pomembne je pač veliki oder, kajne? Kaj nam torej preostane ob spoznanju za nas neugodne politične tehtnice? Iskreno zapisano: ne vem. Iskanje tistega ali tistih, ki bi to spremenili? Vsekakor in vedno. A izkušnje od Grosa do Rakovca in vseh vmes so žal za Kranj potrdilo zapisanega. Sam se nisem nikdar videl izven, vedno sem se videl v Kranju in z njim. Zato sem seveda sokriv za naše stopicanje na mestu.

Praznik je in zato sem kot vedno v življenju optimist in usmerjen naprej, ne nazaj. Ker pa sem že doživel marsikaj, ne morem iz svoje kože: v okolju kjer mi politična oblast skuša onemogočiti moje delo, nisem in ne bom odnehal. Trma je značajska lastnost in moj prispevek k osamosvajanju. V glavah in srcih.

Miran Šubic, ki trdim, da je ta praznik dokaz, da zmoremo. Vsi kot eden.