Nekoč sem kot novinar Dnevnika imel pisarno blizu nekdanjega Doma JLA. Tam so bile najcenejše malice in vedno si našel (poleg tistih v uniformah) kopico znanih. Nekateri, ki so takrat služili Titu, so še danes v Kranju. V vojni za Slovenijo so se pač odločili kot so se - nikdar nisem posegal v intimo in stiske in politična prepričanja. Danes je med nami tudi major Slobodan Lončar. Kot major nekdanje vojske Jugoslavije je na mejnem platoju Karavanke storil vse, da ni bilo prelivanja krvi. Toda JLA mu tega ni oprostila in na koncu je pobegnil iz zapora v Sarajevu in ostal v Sloveniji. Nikdar ni trosil velikih besed, a je vedno iskriv sogovornik. Leta 2004 je ob "izginotju" Doma JLA (danes tam stoji poslovna stava) rekel: "Tudi to gre v zgodovino!" **Major Lončar ni dobil velikih priznanj, a je morda ohranil veliko življenj. Sam se spomnim tistih dni, ko sem pri Tržiču v vojni koloni JLA videl še enega znanca iz Doma JLA, Mijatovića (imena se ne spomnim). Moral bi "zavzeti" Ljubelj z motorizirano kolono, tanki. Mirko Kunšič me je fotografiral, ko sem med novinarskim delom hodil med vojaki, ki na Ljubelj niso nikoli prišli...ustrašili so se obvestila na bližnji črpalki, da je "vse minirano"...**Zdaj živimo v svoji državi in pozabljamo, da bi bili vsi prazniki osamosvojitve lahko tudi prazniki naše enotnosti. Jaz danes še vedno pozdravim majorja Lončarja, ko ga srečam v Kranju in vesel sem, da mi pozdrav vrne. Morala bi biti sovražnika pa sva - Kranjčana....(foto Gorenjski glas)
