Kidal je gnoj, bil na vsaki veselici, grabil travo ali delal za strojem - ko je bilo treba nabrati glasove za nov, zadnji mandat. Zdaj ga ni nikjer. Jasno: saj ne sme nikamor, omejitev gibanja in kar gre še zraven. In je nekje objavil na spletu, da je na soncu na balkonu....
Predsednik države je med krizo poniknil. To ne bi bilo tako očitno, če ne bi prej samošečno stopical na vsaki pasji procesiji, kot pravimo. In če ne bi nekoč smehljajoče pridigal in še bolj samovšečno trosil nasvete in moraliziral. Ja, taka je vloga predsednika: bolj protokolarna, on pač ni v prvi bojni vrsti proti virusu. Ampak: je še predsednik te države in teh ljudi, ko ga v precej težkih časih ni nikjer? Razumemo, da se bojo za svoje zdravje in noče ogroziti drugih, toda...?
Predsednik nam je lahko všeč ali pa ne. Lahko mu ploskamo ali žvižgamo. Vendar pa z lahkoto prepoznamo, če je iskren. In če bi bil v svoji ljudskosti iskren in načelen, bi do danes stopil kam in ljudem dal vedeti, da ni na soncu na balkonu ampak z njimi. Taka drža prvega v državi je zgled za nas? Tako naj ravnajo najbolj odgovorni?
Ko bo vse tole mimo, ga prosim in mu priporočam: ne več lepih besed, lepih gest, lepih nasmehov. Ostane naj na balkonu ali kjerkoli že je - neviden kot v času virusa. Ta odsotnost je namreč tako kričavo drugačna od njegovega že kar bolestnega poskušanja biti vsem všeč in za vse sprejemljiv, da je vse skupaj nesprejemljivo. Do tistih, ki morda bolj kot kdajkoli potrebujejo (priznam: ne sodim mednje) predsednikovo besedo in predsedniško držo.
Predsednik države seveda ne pooseblja tega, kar se dogaja: trgovke in medicinske sestre, negovalke in vsi drugi so nekaj povsem drugega od nališpanega prveg državljana te države. Prvega?