https://www.youtube.com/watch?v=opvhGwJpo84
Nekoč sem kot študent pristal v etru Vala 202. Za kar lep čas. Radio pa je živ organizem kjer je bila takrat zame ena pomembna značilnost dejansko dragocenost: spoznati zanimive ljudi. Radijski tehnik je bil tudi visoki, sloki mož v modri kavbojski jakni, zguljenih kavbojkah. Govoril je počasi in deloval vedno "kul" kot bi rekli danes.
Zdaj je odšel v večnost. Nisva bila prijatelja, a je bil zame pravi mali šok, ko mi je nekdo rekel (kot nepoznavalcu glasbe...): "A veš, on poje tisto Gremo na morje..." Bila in ostala zame pesem o morju, ki ji ni para. Danes je to zasanjana nostlagija. In pokojni Zoran z njo z glasom, ki te je zazibal z valovi in poletjem in romantiko, ki je ni več. Hodil sem z njim na morje na vsaki kolikor toliko glasni "žurki" in vedno znova nisem vedel, kaj me preveva, ko slišim to pesem: neko hrepenenje vsekakor... Še danes.
Ponosen sem, da lahko kdaj klepetam z Benčem. Janez Bončina je živa legenda časov, ko sem kot mlad človek cenil našo domačo glasbeno sceno. Vedno znova mu rečem, da je njegova Gvendolina njegova najboljša pesem. Zoranu tega nisem uspel reči, a bi mu danes rad: je tudi ena najljubših slovenskih pesmi. Ker ima vsebino, sporočilo, čustva....
Stari rokerji so zgodbe, ki se stapljajo z minulimi časi. Tudi mojim časom. Ki ga človek s spomini kliče nazaj in ob tem je glasba skoraj nujna. Tista stara, ker sem tudi sam že star. Tista drugačna, ker nove nisem zmogel in znal sprejeti. Tista, ki jo predstavljata tako Crni kot Benč in Ditka in...kaj jaz vem: vse in vsi, ki so se zajedli v dušo, ker glasba je tam doma. In v srcu, seveda.
Iskreno sožalje njegovim in še malo simbolike: leta 1974 je zapel Gremo na morje. Po pol stoletja ostajata pesem in morje, Zorana ni več. Kako gre že tisti verz...? "Ko prispem do obal več ne bo me nazaj..." On je prispel, mi še gremo na morje in obale čakajo prav vse in vsakogar.
Miran Šubic
Pripis:
Mnogi mediji in posamezniki so se odzvali na smrt rokerja. Le na spletu nacionalke /MMC/ ni niti besedice pa je bil dolgoletni sodelavec. Zoranu bi bilo vseeno, meni ni. Le kdo se bo kdaj spomnil tistih, ki danes ne zmorejo besedice v spomin....?! In po čem?