Človeška zver spi v nas, tebi, meni. Nekje se nekoč prebudi, izbruhne na plano in solze in bolečine segajo do neba. Sem v času, ki ni čas za ljudi in njih nasmehe, je čas za solze in bolečine. Najbolj tragično je, da naj bi ljudje presojali solze in bolečine. Če boli prave, potem boli tudi mene? Če jočejo otroci, ki so mi blizu po veri ali barvi kože ali..., potem so to moje solze?
Sprevrženost časa, ki ga živimo, je v tehtnici, a ne na tehtnici. Tehtnica za solze in bolečine je mnogim že položena v zibko, ker vse življenje doživljajo jemanje svoboščin in pravic in dostojanstva. Potem jemljejo to tudi drugim. Logično? Za mnoge gotovo, za številne morda, zame ne.
Ko pristanemo na to, da otroci jokajo "upravičeno", je sveta konec. In nekega sveta je konec. Ukrajinski, izraelski, palestninski, slovenski in sploh vsak jok je joku enak. Otroške solze in otroški jok sta nekaj kar osebno najtežje prenašam. Še pri lastnih otrocih sem to občutil, če sembil povzročitelj.
Je mogoče, da otroških bolečin in joka ne bo več? Moramo verjeti v to in prenehati tehtati solze in jok in bolečine in še kaj. Zapisati to je lahko in sprejemljivo za vse. Početi pa tega človeška zver ne zmore. Ker v prizadejanju bolečine in povzročitvi joka drugih najde tolažbo zase: to sem storil, da se branim, zaščitim, da... Vse to doživljamo danes, tukaj, povsod. Sam se soočim večkrat s pomislekom, kako lepo nam je tu, v tej idilični deželi lepot in dobrih ljudi. In kako smo nekoč in bi morda nekoč zopet vse to pozabili, ko se je prebudila zver v nas. Dovolj dobra lekcija bi to morala biti. Pa ni: zastrupljevalcev vsega tega lepega in dobrega je žal tudi med nami preveč. In če bi jutri dobili priložnost, da tisti z drugega brega njihovih misli in početij jočejo, bi....Ne upam si pomisliti.
Danes smo soočeni, da premišljamo, odločamo o pravih in nepravih otroških solzah in bolečini. Kako nečloveška dvojnost, kako odtujena miselnost, kako sprevrženo ravnanje.
Samo en jok je in samo ene solze in samo ena bolečina. In samo en otrok. Naš.
ps
Fotografija male Zorice,ki je skozi steklo lokala gledala praznovanje svoje vrstnice je avtorju Đorđu Đokoviću /Srbija/ prinesla mednarodno nagrado. V luči dogajanj kjer divja vojna se bo morda komu zdela premalo "pretresljiva", a prav za to gre: nobene oči nobenega otroka ne bi smele gledati tako...v miru ali vojni ali...vseeno.