Čuden šport je to. V njem svoje igra narava in zdi se, da je zaradi tega krhkost Nike iz Selške doline naravnost - boleča. Za nas, ki to dekletce vedno znova dojemamo kot tisto pridno punčko, ki bi jo vsi hoteli za svojo. Ne vem, če je res taka in sploh nimam predstave, kakšna je. Me pa vedno znova pritegne njena krhkost, ki je v popolnem nasprotju s tisto betonsko vzpetino s katere se spušča. Nimam znanja, zato je moj portret navdahnjen morda le s tem, da sem doma tam nekje v Selški dolini od koder je tudi ona. In še: punce in tudi fantje tega športa so v Sloveniji junaki in ambasadorji podeželja - hribov in dolin, vasic in zaselkov. Verjetno je prav to in tako okolje tudi oblikovalo trenutno najboljšo skakalko sveta, ki je še najstnica. Naj mi oprosti ona in vsi drugi: zame je še vedno tudi punčka, ki se namesto s punčkami igra s tistimi zanjo kar prevelikimi "dilami" in, ki s pomočjo očesa kamere nekam drvi in potem pada, leti, skoči v globino.

Neposrednost kot jo ponuja zdaj, ljudem izvabi solze ganjenosti. V vsem tem od denarja povsem zlorabljenem športu je njena superiornost enaka njeni ranljivosti in neposrednosti. Nič narejenega ni v dekletu iz Selške doline in še manj se zdi "naučena" neposrdnosti. Ljudi osvaja s tem kar počne in kakršna je in ne s tem, kakršna naj bi bila. Bo zmogla še dolgo biti taka? Ne vem, a želim si prav tega: to je podoba skromnosti, to je videz krhkosti, to je simbol deklice, ki bo pred nami skozi - upam - dolgo športno pot postala tudi drugačna. Ker slava vse in vsakogar spremeni. A če bi videl v njeno srce in če bi bil z njo sposoben soočenja z njenimi strahovi, bi zagotovo videl tole: noben trd trening, nobeno odrekanje, nobena skakalnica ne odtehta tistega, kar drug vidijo v njej in hočejo od nje.

Dovolim si zapisati, da je punčka iz Selške doline bitje, ki vsem nam manjka v iskanju idealov in idolov. Ker je tako presneto drugačna, je njena pojava simbolna in simbolična podoba iskanja mladega človeka. Ne vem, kaj se ji podi po glavi in kako vihravo tolče srce, a sprejemam njeno neposrednost kot iskrenost, ki jo v življenju in zlasti v športu vse bolj manjka. Treba je dodati: tudi punce iz sosednje, Poljanske, doline so nekako del te podobe. Kako srečni so njihovi najboližji, da jih imajo in kakšno srečo imamo vsi mi, da so tukaj, da so naše junakinje.

Solze Nike Prevc danes so nekaj najlepšega kar ponudi človeku šport. Njej pokal in kolajno in točke in kar je še vsega tega osvojila, nam poistovetenje s skromnim dekličem, ki zajoče in takrat je sleherna beseda odveč. Naloženo breme je vrgla z na oko šibkih ramen, kot skakalnica velika skala se je odvalila od srca, solze pa so pritekle iz globine kjer je vsak človek sam s sabo. Ne moremo tja, hvalabogu. Nobeno sitno vprašanje ne prodre v tisto bistvo, ki je vedno pristno in samo njeno. Ni denarja, ni plačila, ni slave - samo krhko dekletce je, ki s svojo neizmerno močjo dokazuje naprej sebi in šele potem drugim, da je vse vedno v človeku in ne okoli njega.

Čuden šport je to. Čudna pravila, čudne zgodbe. In eno povsem enostavno. preprosto dekle, ki zmore in zna. Nika je hči vseh nas in vsakogar od nas. Naj bo tako tudi takrat, ko bodo solze pritekle zaradi razočaranja in bolečine. Danes so to soze radosti. Njene in vseh nas.

Imamo mi vsi dovolj kapacitete, dza vsa njena čustva? Nimamo in bilo bi narobe, če bi bilo drugače.

Miran Šubic, ki se mi včasih zdi, da razumem ljudi iz doline in hribov nad njo. Dober občutek, priznam....