Kar naredi Oblak je vedno prav? Parafraza znane zgodbe=pravljice je na mestu. Ko so fantje, ki jim je vzor, igrali proti Fincem oziroma so se Finci igrali z njimi, je vratar milijonar po načelu "kri ni voda" sedel na stolu v Stožicah in gledal svojo sestro, ki meče žoge v koš za slovensko košarkarsko reprezentanco!? Pa kaj: saj je poškodovan ipd. in ne more pomagati "svojim"? Vse razlage so mogoče, a morda bi pravi kapetan zaprosil za to, da potuje v Helsinke s fanti, ki jim je zgled, vzor, kapetan...? Pomislek, ki seveda v medijih "blizu reprezentance" ne more ugledati luč sveta. Eden iz sedme sile se je javno čudil in zapisal, da "tokrat na letalu reprezentance ni bilo prostora za novinarje".....
Kar naredi Kek, je vedno narobe? Ker smo vsi selektorji, jasno. Zdrs z izbiro vratarja ima ozadje: vratar je v ZDA prosil svoje delodajalce, da so ga spustili na priprave Slovenije prej kot so bili dolžni. Prispel je na Brdo z zavestjo, da brani za svoj klub odlično v prvi ligi ZDA. Potem je obsedel na klopi, naš vratar pa je "imel slab dan" in to ne prvič. Torej prvi vratar je gledal sestro pod koši, vratar s trenutno najboljšo športno formo pa je bil na klopi. Danes ne bo več, ker se je vrnil v ZDA.
Zgodbe o kultu reprezentance so dobile več nadaljevanj letos. Na primer: dekleta pod koši. Kjer smo baje odvisni od ameriških punc, ki se jim za Slovenijo žvižga tisti trenutek, ko so "bonitete" (v dolarjih...) kje drugje boljše. Zdaj pa nogometna zgodba dobiva podoben podton: reprezentance kapetan niti po televiziji ne gleda (kar ni lahko glede na "prodajo pravic" za tekme nacionalne selekcije...), ker ima sestra prednost. Prav in nič narobe: slika kulta reprezentance pa je tu. In se nadaljuje z odhodom nogometaša, ki ne more razumeti (pa še kdo ne..), da je pač vratar za treninge, ne pa za tekme.
Ni ga med športnik in športnicami, ki ne bi z besedami zanosa opisoval čast, da brani barve svoje države. No, glede barv je težka: reprezentance so kot "secong hand" trgovina kjer si vsakdo po svoje predstavlja državo, njene simbole, barve in podobe reprezentanc. Imamo olimpijski komite kjer se bolj ukvarjajo z milijoni od prodaje loterije kot pa - na primer - z enotno podobo državnih ekip (vsaka primerjava s kockastimi iz soseščine je zgolj namerna). Kult reprezentance se torej pojavlja pri nas v vseh odtenkih: žal slabih in žalostnih ne manjka....
Pa bom vseeno vedno stiskal pesti za Slovenijo. Nikdar pa ne bom med tistimi, ki bi molčali ob tem, kar si privoščijo naši športni idoli. Ker molk pomeni, da bo razgradnja nečesa čemur rečemo kult reprezentance prepuščena tistim, ki so (ne glede na vso slavo in pomen) v epizodni vlogi. Slovenija pač ni. Upam.
Miran Šubic, navijač