Ko sem ga prvič videl in spoznal v nočnem lokalu kranjskega hotela, je pripeljal pod roko znanko, brhko Kranjčanko. Kasneje sva postala bežna znanca, pred leti je prišel v Kranj gledat sina, ki je zdaj nogometni profi v tujini. Potem se je dogajalo, da sva klepetala (celo kavo spila) v Ljubljani, pri Platani kjer ga redno lahko srečate desetletja. Nogomet kot vsebina, o gasbi ne bi z njim upal niti besedice. Nekaj pa sem mu upal povedati; Gvendolina je Janez Bončina, je srž vsega, je...
Dva dni sem bil po doooolgem času prilepljen ob ekran nacionalke. Dokumnetarec o Benču je vrhunski prerez časa, glasbe in himna legendi. Ne vsiljujem vtisov, zame je tako. Verjetno za mnoge generacije tega časa tudi. In sem slišal Gvendolino, ki je vezivo prikaza, kaj je Benč. Brez truda za olepševanje, legenda govori sama zase in drugi o njej. Ponosen sem, da te poznam, Janez. Sem glasbeni analfabet, a zdaj še bolje dojemam veličino glasbenika, ki bi bil lahko izvrsten slikar ali nogometni zvezdnik. Njegov pečat je pečat boema, ki pa smrtno resno jemlje to, kar počne. Šele zdaj se zavedam, da je to zgodovinska oseba, posebnež brez primerjave. Janez, še kdaj se - upam - srečava v prestolnici in seveda vse dobro za tri četrt stoletja....
Ob tem dokumentacu sem ponovno dojel, sprejel in potrdil, zakaj imamo nacionalko. Ne za politikantsko gnojnico, za tole: ohranitev bistva slovenske kulture na vseh ravneh. Benč to je. Zato moramo čim prej počisititi navlako in ohraniti vsebino: slovensko besedo na odrih in še kje, slovensko pesem in glasbo, slovenske lepote in tako dalje. Brez nacionalizma, brez šovinizma - nacionalka naj bo branik tega. Taki izdelki kot je dokumentarec o Benču to potrjujejo.
Danes sem si zavrtel Gvendolino pa Vsak dan ob istem šanku ... pa še nekaj tistih pesmi, ki so mi blizu. Nikogar ne silim, da to počne. Okusi so različni. A legenda slovenske glasbe ostaja. Benč, hvala ti in upam na stisk roke prej ali slej....