Hinavsko bi bilo zdajle pisati o bolečini, a o izgubi moram. Kot človek, ki me ne poganja vera, ki jo v katerikoli cerkvi ipd. širijo božji služabniki, bi o božjem namestniku pravzaprav moral molčati. Dejansko pa so ljudje, ki za življenja presežejo svojo minljivost. Ko taki odidejo, spoznamo: svet je bil z njimi boljši.
Nič nisem vedel o njem, ničesar ne vem zdaj. Moja zaznava je bila nekako zunanja, a človeška: čeprav samo preko medijev, mi je bil kot človek blizu. Zdaj je dotrpel kot bomo vsi mi in vsak med nami. Smrt je bolečina živih, zapišem obrabljeno frazo, ki se zanj - spodobi. Preprosto se je znal dotakniti vseh in to brez posebnih naprezanj. Preprosto je bil tak kot je.
Ne razglabljam o tem, kaj bo beli dim čez nekaj časa pomenil zlasti za vernike, a tudi za ves svet. Nima pravice presoje, stališče pa sem si izoblikoval zdavnaj: če bi bilo v Cerkvi in cerkvah več takih, bi bilo dobro. Bi bilo drugače. Bi bilo lepše in boljše (ne)verujočim. Vsaka izguba človeka je boleča, a pri velikih osebnostih sta - kot pri nas navadnih - dve občutji in ni jih treba zanikati. Izguba enih je bolečina, izguba drugih pa... nevredna spomina. Človekova zgodovina je bila in je in bo polna obojih.
Njegov spomin bo nesporno bolečina izgube. Človeška minljivost je nekaj, česar se ne da spremeniti in ne nadomestiti. Kaj bi vsi mi dali za to, da bi slovo povzročilo stavek: "Bil je dober človek." Pri njem mi je to najprej prišlo na misel, a nimam ne dokazov, ne podatkov, ne analiz in podobne navlake.
Ker zadošča včasih samo občutek, čustvo, spontanost odziva. Želim si, da bi ta svet vodili dobri ljudje in takoj pristavim, da mi žal na misel pridejo drugačni. To je dvoboj v človeštvu in človeku: med dobrim in zlim.
Odšel je dober človek. Naj počiva v miru in našem spominu.
Miran Šubic, ki imam od nekdaj vero v dobro v človeku....