Upokojenec sem manj kot leto dni. In pošteno priznam, da imam po zaslugi Dnevnika (obdobje pred osamosvojitvijo...) pokojnino, ki mi jamči preživetje. A to ne pomeni, da se vedno znova ne bi soočil s tem, kdo vse želi razpolagati z mano oziroma 600 000 nami? Liki kot Bandelli in Rupar so samo dno dna teh poskusov politike, da obvlada upokojence kot glasovalno telo...

Nič novega ni, če zapišem, da me hinavstvo Alenke Bratušek vedno znova osupnilo: javno za upokojence in zdravstvo, potem pa hop na ministrski stolček kjer se pretaka ogromno denarja in - molk. Utopitev DeSUS kot stranke za Ljuba Jasniča ni dovolj. Ne bo se pospravil kamor sodi (zapeček zgodovine...), še naprej bo ta večni član rdeče buržoazije urejal moj položaj, se boril zame, dal vse od sebe za moj boljši jutri?!

Če odmislimo "Ruparjevo SDS poslanstvo" kot prebrisano preklapljanje upokojenske množice (ali vsaj dela slednje) v volilno telo Janeza Janše (vsak politik pač dela v korist svoje stranke, ni kaj...), potem je seveda enotno in jasno naslednje: 32 LET OD TAKRAT, KO SMO SI IZBORILI SVOJO DRŽAVO, NISMO UREDILI SISTEMA, KI BI STAREJŠIM JAMČIL DOSTOJNO STAROST. A TU SEVEDA VSI MI ALI VSAJ VEČINA NE ZMORE RAZUMETI, DA SO ZA TO MNOGI "KRIVI" SAMI: VPLAČILA V POKOJNINSKO BLAGAJNO SO PODLAGA ZA POKOJNINO. TAM KJER SO LJUDJE PREJEMALI "KEŠ NA ROKE", TEH VPLAČIL NI BILO. PRAV TAKO JE RES NEMOGOČE VSE Z NEPREMIČNINAMI OPREMLJENE UPOKOJENCE PRI POKOJNINI JEMATI ENAKO KOT TISTE, KI DEJANSKO NE ZMOREJO NITI ZA POLOŽNICE. KAJ ŽELIM ZAPISATI? NIČ NOVEGA, RAZEN TEGA: POLITIKA JE VSE ZAVOZILA, KER JE VEDNO ISKALA SVOJO KORIST IN NE UPOKOJENSKO....

Zame je vsako ravnanje vendarle ogledalo človeka. Upokojenci so dolgo časa stali za stranko, ki ji ni (bilo) para skoraj nikjer. Zdaj je izginila, a stiska jim daje novo "rešiteljsko" priložnost. Zopet bi različni (in nikomur dobrega namena vnaprej ne odrekam) "bili z nami" - tudi Nika Kovač ipd. Nič narobe, vsakdo je dobrodošel, kajne? TODA ZGODOVINA NAS UČI - VSAJ UPAM: TISTI, KI POTREBUJEJO UPOKOJENCE ZA SVOJE PREŽIVETJE (PREDVSEM POLITIKI), SO NAREDILI NAJVEČ ŠKODE....

Rešitev za vse to ne poznam. Upam pa si trditi, da vsem, ki jih ponujajo, ne verjamem. V tolažbo mi je tista, ki ti jo pove vsak upokojenec: "NI POMEMBNO, KOLIKO JO DOBIŠ, POMEMBNO JE KOLIKOKRAT JO DOBIŠ!" PA SE GRENKO NASMEJEM(O)....

Miran Šubic, ki sem odšel v pokoj po 40 letih dela pri istem delodajalcu in pri 64.letih starosti.