Čustva:

V naši družini imamo psa. Ali pa ima on nas. Mimi je scrkljana, razvajena, a je tudi vse ostalo. Nikogar nisem nikdar prepričeval v "pasjeljubje", a to štirinožno bitje nas povezuje - prav vse v družini. Velikokrat rečem, da samo govori ne - a nam zna povedati vse. Upam, da tudi mi njej.

Razum:

V tem času umetne inteligence in vsega kar zraven sodi, so čustva lahko luksuz - a razum je pač neka druga kategorija. Ko ga "izgubiš" ali ga preprosto zavržeš, si sposoben marsičesa. Dogodek iz okolice Ljubljane ima lahko nešteto čustvenih in razumskih razlag. Okvir je umazanija naše politike in čustva (tudi tista najbolj nizkotna in zavržna), ki jih rojeva, spodbuja in razvija. Rezultat je viden in sramoten za vse nas: iz česa se rodi in razvije tako dejanje? Kdo ga je sposoben in za kaj in zakaj? Nikdar ne bom vedel odgovora, a imam zelo jasno razlago.

Storilec.

Namenoma pišem v ednini čeprav je iz okoliščin razvidno, da temu skoraj zagotovo ni tako. Mene namreč ne preseneča, da se je to zgodilo in se še kaj bo. Zame to ,ni noben šok, to je scenosledje početja, ki se mu reče politika delitve. Kjer nekdo visi, nekdo pa obeša. Najprej psa, potem...? Bruhanje sovraštva je seveda podlaga za dejanje, ki po vseh človeških normah pomeni, da s/m/o pristali "na psu"kot je sočna primerjava za dno dna. Nekdo je to torej storil, pijan ali trezen, z ene ali druge strani, iz interesa ali kar tako - ni pomembno. Razkroj je tu, degradacija neke lepe dežele, ponižanje nekega čudovitega naroda - vse to se je zgodilo, ko so obesili ubogo (čeprav mrtvo) žival za to, da bi sramotili. Eno politiko, politika, ideologijo = povsem nepomembno. Kdorkoli je že to zagrešil, ta je sposoben vsega. Pod to se podpišem.

Volivec.

Priznam, da pri skoraj 68 letih (še) ne vem, koga bom volil. A volil bom, ker drugače podpiram...niti ni pomembno, koga ali kaj. Prosim, storite to tudi vi. Vem, da imate vsega poln kufer, ampak: zaradi tistega obešenega psa naredite korak za nas: nismo na psu. Nisem na psu. Nisi na psu. Ampak je to treba pokazati in se odločiti. Ne vem koliko nas bo med tem ali onim potegnilo ločnico z volilno skrinjico, jaz jo bom. Če bom odločal, bom vsaj prepričan (jamstva pa ni...), da sem izbral tiste, ki ne počenjanjo takih nagnusnosti nikdar in nikomur. Da nas je dovolj, ki se bomo temu uprli in se upiramo - vsak po svoje, na vse načine. Le tako bomo sebi in vsem nam potrdili, da nismo "na psu". Kdo pa je ? Vsak, ki ne dojame, da so meje, da so zavore, da so omejitve. Najprej v njem, potem v nas. Če tega ni /kot kaže primer iz okolice središča te države/, potem nam bodo vladali tisti, ki počenjajo kar je zgiraj na fotografiji. Zanesljivo je potem prav vse mogoče. Vem, da je tole pisanje jalovo, ker je velika večina že odločenih in nimam nič proti. A tisti, ki bomo še razmišljali in razmišljamo in bomo odločili, nočemo takih prizorov, nočemo take Slovenije. Le pokazati in dokazati moramo, da ne pristajamo na to, da smo ali si ali je "na psu".....

Naša Mimi verjetno zdajle med smrčanjem v svojem domovanjcu popolnoma razume, kaj pišem. Da bi le še kdo drug....

Miran Šubic, ki imam rad ljudi in živali in sebe in.....