Slovenija je žal država kjer je samomor pogost. Pa tu zaključim, ker so nas novinarje učili, da tudi javno soočanje tega lahko slabo vpliva. Jaz pa želim dobro vplivati. V trenutku sem pozabil na to, kdo je stal na strehi parlamenta. Še hitreje sem stran odrinil dnevnopolitična čustva, ki jih vsi imamo. Morda sem zato ostal samo oče sina kot ima družino tudi človek v stiski.

Samo stiska te potisne iz ozvezdja zmagovalca v politiki /referendum/ na streho parlamenta. Zato zapišem z vso odgovornostjo: politik(a) žre ljudi. K sreči tega mladega človeka ni dokončno požrla, grožnja pa obstaja. Ko je na strehi vpil kar je moralo iz njega, je bilo eno ime/priimek pogosto. Prepričan sem, da ne po naključju. To je bil lahko sinonim za pritiske, za stiske, za neznosno stanje. Nisem človek, ki bi si upal to trditi, sem pa - ponovno zapišem - oče sina.

Naj ne zveni preveč obsojanja vredno: tisti, ki velikokrat grozijo s samomorom, navadno tega ne storijo. Ker je to navadno klic k pomoči, k iskanju roke in ne k umikanju v večnost. Prav tako naj ne zveni napačno: nekoč sem na Delavskem mostu ustavil avto (osnovnošolka v njem je bila moja hči..) in potegnil k sebi dekle, ki je že stalo na drugi strani, da se vrže v globino. Na kaj sem pomislil najprej? Egoistično: kako se bom pogledal v ogledalo, če skoči potem, ko jo jaz nagovarjam, da naj ne skoči? Krivda. Pa je k sreči sledila mojim besedam, stegnila roko nazaj v življenje, pritekel je reševalec, z njim policist...Da bo jasno: hude stiske so bile v njej in še kaj drugega. Nikdar se nimsem imel za junaka, a nekaj je dogodek zarezal vame: dal sem ji roko.

Zato preziram vsakogar, ki bi s poslancem na strehi želel zvabiti iz mene in od kogarkoli lažna čustva. Samo za nekaj gre in to je vse in bistvo in edino: človek v stiski naj dobi pomoč. Ne politične podpore, ta mu ni več potrebna. Upam in želim, da bo to našel v sebi in svojih bližnjih. Jaz bi mu dal roko - pa naj mi je bil še pet minut nazaj še tako zoprn politični lik z naše scene. Če bi mogel, bi vsem tistim, ki te mlade ljudi kot politika in politiki dobesedno "žrejo", kaj povedal. A bržčas je zanje prepozno, za tega mladega človeka pa ni. Ker se je sam soočil s stisko, ker jo je hote ali nehote razdelil z nami. Ker je človek, mlad človek in ima še vse pred sabo, kot rečemo.

On ni več tarča četudi je zaradi javnega delovanja lahko bil in še bo. Danes je mlad slovenski družinski oče, danes je v stiski, danes vse to prihaja za njim. Ko bi ali sem pomagal svojemu sinu, bi tudi njemu: da se reši tega bremena in najde sebe in druge in drugi najdejo njega. Politik(a) žre ljudi, dokazano. Razjeda jih in nekomu je nekoč streha in z njo globina bližje kot vse drugo.

Nikomur ne želim, da beg iz stiske najde na strehi. Pa naj bo še tako zaklet nasprotnik ali drugače opredeljen. Mislim, da bo zanj zelo dobro, če bo tudi on istih misli čim prej. A bodimo realni: gospodar hoče vedno svoj davek - to pa vodi na streho in morda celo v globino.

Andreja Hoivika ne poznam, a to nič ne spremeni: "Drži se!"

Miran Šubic, politično daleč od poslanca na strehi - človeško mu dajem roko....