Uspeh, ki si ga nisem mogel niti predstavljati, sem doživel na sterem Wembleyu v Londonu in škotski navijač mi je rekel: "Nam ni uspelo, a bom navijal za vas!" Šel sem gledat zadnjo tekmo na kultni stadion, Škotje so zmagali...a njim ni nič pomagalo. Sam sem seveda ostal šokiran: Miran Pavlin je z golom Sloveniji pomagal na Evro 2000 kjer sem bil eden iz množice tistih, ki nam je bil Amsterdam blizu, nogomet kot posladek, slovenska navijaška celota pa "poenotenje naroda". Kdor ni rajal sredi Nizozemske na trgu Dam, bo težko razumel slovensko nogometno osamosvojitev...Naključje je hotelo, da smo v prvi tekmi po tem uspehu srečali "bivšo državo" in bili mi tisti, ki smo pokazali, da je "skijašem" nogomet prvi šport.

Mirana Pavlina sem po naključju naključij (kot celotno reprezentanco) "ujel" v zgodovinskem Waterlooju kjer so čakali na obračun na EP 2000 v za nas (ne)srečnem Charleroiu. Prej in kasneje sva klepetala, a je njegov telefon umolknil, ko je postal direktor nogometnih reprezentanc. Logično: sam sem iz nogometa odšel, a jaz imam pač nek drug pogled - ne pozabim prijateljev, še znancev ne. Nikdar nikogar.

Spomini so še živi, s prijateljem sva kolovratila po Nizozemski, Blegiji in Nemčiji in nogometne radosti povezala s tem, da sva še kaj videla in doživela. Upam srčno, da bom tudi naslednje leto soočen z enako dilemo, če bo nogomet danes in v ponedeljek prinesel nove radosti.

Toda: ali je mogoče čas zavrteti nazaj in se lahko zgodi novo (pa čeprav nogometno) poenotenje naroda, ko bomo rjuli "kdorneskače" in podobna ponarodela gesla in parole tistih, ki nam je tako malo nogometnih radosti dovolj za čustva domoljubja? Ali lahko še enkrat ponovimo "desant na Nemčijo" kot smo ga pred leti na sosednje države? Je v Slovencih mogoče znova vzbuditi čustva, ki jih navadno - brez pretiravanja - v vseh narodih Evrope in tudi sveta vzbudi prav nogometna žoga ? Nimam odgovora. Bom pa preveril.

Še nekaj posebnega se je zgodilo. Prej so mnogi radi naštevali reprezentante na "ić", češ: brez njih ne bi bilo uspehov. Primitivni nacionalizem je danes v vseh oblikah žvi bolj kot kdajkoli. A kaj bodo rekli danes?

Oblak - Karničnik, Bijol,Blažič - Janža, Stojanović, Gnezda Čerin, Elšnik, Mlakar - Šporar, Šeško...???? Kaj pa je zdaj to? Ni več Zahovića, Ačimovića...pa vseeno imamo ase, ki zmorejo in znajo? Priznam: tole je res traparija, ker Stojanović prepeva Zdravljico prav tako kot Oblak ipd. Ker Slovenija potrebuje vsakega dobrega igralca. Ker je poenotenje naroda mogoče le, če pozabimo na take na pol bedaste, na pol šovinistične izlive.

NOGOMETNO POENOTENJE NARODA POTREBUJEMO PREDVSEM ZATO, KER SI NOGOMETNI NAROD ZASLUŽI NEKAJ VESELJA, NEKAJ SAMOZAVESTI, NEKAJ PONOSA, NEKAJ IZZIVA EVROPI IN SVETU. ZATO BI BIL ODHOD NA EP (NE UPAM TAKOJ ZAPISATI....BO ODHOD...) MORDA DOKAZ, DA ČAS LAHKO ZAVRTIMO NAZAJ. KER TAKRAT O NEČEM NI BILO DVOMA: VSA DOMOVINA JE DRŽALA PESTI IN NI ŠTEDILA GRL ZA NOGOMETAŠE SLOVENSKE REPREZENTANCE. NAJ BO TAKO TUDI ZDAJ, KER POENOTENJE NARODA POTREBUJEMO BOLJ KOT KDAJKOLI.....

Miran Šubic, ki sem vedno trdil, da v športu Slovenija predstavlja fenomen....