Na koncu je živel nekako mimo nas. Mimo tistih, ki smo ga srečevali vse življenje. Njegova življenjska usoda je bila pač samo njegova, vsak ima svojo in jo po svoje živi. Nesporno pa je sodil med ljudi, ki so postali nekakšni simboli tistega kar so počeli. Njegovo zatočišče je bilo ob bazenu, vaterpolo je živel dobesedno. Po drugi strani ga je prav to pripeljalo, da je o športu začel pisati za časopise. Kot športni dopisnik kar je eno najmanj cenjenih oblik novinarstva. Vse vikende si nekje ob športnih dogodkih, plačilo je mizerno. Jože je s takim novinarstvom živel in nekako preživel. Kako ga je premetavalo življenje, so vedeli mnogi. In mu našli zdaj tu, zdaj tam sobico, posteljo in topel obrok. Vse to je Jožeta spremenilo v nekoga, ki je ob vsem doživetem svojo pot hodil sam.
Upam, da mu bodo njegovi vaterpolisti v spomin namenili nekaj trajnega. Kako tekmovanje poimenovali po njem, na primer. Ne zato, ker bi to morali - zato, ker se spodobi. Nedavno nazaj sem pisal o drugih ljudeh, ki so vsak po svoje bili simboli svojih športov v mestu športa. Odhajajo in tudi Jože se je poslovil za vedno. Njegovo izročilo je brez filozofije, ker vsebuje nekaj kar v tem našem športu pogrešamo: pripadnost. Ne kruhoborstvo, ne slavohlepnost, ničesar od tega taki ljudje ne pričakujejo. V njihovem športu se želje izpolnijo ob golu več, ob zmagi več...
Kranjski vaterpolo je izgubil človeka, ki je bil - vaterpolo. Naj počiva v miru, sožalje vsem njegovim....
Miran Šubic