Perica. Brezdomka? Niti ne. Kranj je njen dom. Spomnim se je še iz časov, ko smo posedali v Kanarčku in je rada povedala, v koga je zaljubljena. Še danes to komu pove. Srečaš jo vedno nekje v mestu, tokrat si je dala duška na glavnem trgu. Prijazna, nič vsiljiva, kje pa...S tristo in nekaj evri na mesec mora preživeti. Življenje jo je pustilo nekje na robu, a vendar ni zagrenjena. Morda nas Perica lahko celo česa nauči kar tako, mimogrede. Da morda sreča le ni tako zapletena, z evri in dobrinami podkrepljena. Pa ne, da bi zdaj dajal sodbe o njeni sreči. Ni ji lahko, brez dvoma. Zdi se mi, da vsa ta desetletja, ko skupaj živiva v tem mestu, nekako nisem dojel, kakšna je. Dobra? Nesporno. Posebna? Zagotovo. Naša? Kranjska? Pod to se podpišem in upam, da jo bom srečeval še dolgo. Ker si moram priznati, da ob bežnih snidenjih in kratkem klepetu šele dojamem, da bi bil vesel, če bi lahko rekel, da sva prijatelja. Perica iz Kranja je ....moje mesto.