Peter je odšel po poti, ki jo prej ali slej uberemo vsi. Poslovil se je ljubitelj kulture, posebej gledališča in odšel je popotnik, ki je tako rad imel nove izzive, potovanja, nove cilje. A predvsem je odšel novinar, ki je ta poklic jemal z dušo in telesom: vedno znova je našel sebe v njem in novinarstvo v sebi.
Težko zapišem, da sva prijateljevala, a sva se dobro poznala. Bila sva si celo neke vrste tekmeca, ker novinarji vedno tekmujemo za novico, sporočilo bralcem ali gledalcem ali poslušalcem. Bil je tenkočuten poslušalec tistih, ki jih je povabil pred mikrofon. Prav tenkočutje in prijaznost mi zdaj prideta na misel, ko si pred oči rišem in pišem scene in prizore iz časa, ki sva ga preživela v tem okolju kot novinarja, opazovalca. Na področjih kjer se je znal kot novinar uveljaviti in izživeti, mu nisem bil kos. Njegova ljubezen do odrskih desk je bila namreč pristna kot moja do - če lahko primerjam - nogometne žoge. A v tej različnosti sva se vedno dobro razumela in če sem potreboval njegovo novinarsko pomoč, je bil vedno na voljo. Prijateljsko in kolegialno.
Zadnje čase ga nisem več srečeval na sprehodih v mojem kraju. Priznam: do novice, da se je poslovil, tega nisem opazil. Zdaj mi že manjka, zdaj ga že pogrešam. Kot neko stalnico bitja in žitja tega okolja, tega mesta. Moje besede ga ne bodo več dosegle, njegov boj s hudo boleznijo pa mi bo ostal kot nekaj kar naju lahko poveže tudi zdaj, ko je odšel. Mlad, mnogo premlad je bil za to končno posledico, zato verjamem, da bo bližnjim in še komu ostal v spominu kot bi bil tukaj, med nami, z mikrofonom in tistim kar malo skritim nasmeškom....
Iskreno sožalje vsem njegovim v imenu uredništva in posebej v mojem imenu. Peter, morda se nekoč nekje še srečava, ker sva in bova verjela, da nekaj nekje ostane. Za tabo bo ostalo mnogo lepega in dobrega, ker si bil tak človek....
Miran Šubic, novinar