Pred nekaj leti je Mirjana Grašič Šircelj prejela iz naših žepov 600 000 evrov in zapustila je svoj dom in znano gostilno. Razlog: točno preko nje poteka kranjska obvoznica, ki bo Planino povezala s centrom in drugim bregom Kokre, razbremenila Žagarjevo cesto - načrt je veljaven, skladen z vsemi usmeritvami, v vseh dokumentih. Ni ji bilo lahko, a morala je prodati. Pišemo leto 2014, pred volitvami. Odpirajo medgeneracijski center, ki je MO Kranj stal zdaj neverjetnih 1 000 000 evrov in je zgrajen v objektu, ki je predviden za rušenje! Še 350 000 evrov je dal dobrotnik Draksler, ki je bil najprej proti tej gradnji, a so ga prepričali. In tako je v nekdanji gostilni nastalo nekaj, kar (še) nima vsebine: niso znani stroški vzdrževanja, gradnja je potekala brez gradbenega dovoljenja, objekt nima uporabnega dovoljenja za novo dejavnost! Zakaj ob nekaj res primernih objektih v Kranju graditi /prenavljati za rušenje namenjeno stavbo? Zakaj zapraviti milijon našega denarja za dejavnosti, ki bi jih - na primer - lahko izvajali v na pol praznem Globusu ali pa propadajoči šoli ob Prešernovem gaju? In konec koncev: medgeneracijski center potrebujemo, ampak vse te - za zdaj nedefinirane in stroškovno neopredeljene - dejavnosti bi lahko za bistveno manj denarja izvedli marsikje drugje. A zgodba še ni končana - v Blažunovi nekdanji gostilni je zopet tudi mali bife, za lastno uporabo. Prejšnji lastnici je bilo jasno povedano pred prodajo: v objektu ne smete početi nič, kar bi mu dvignilo ceno - nobenega vložka! Zdaj smo za rušenje namenjeno stavbo "opremili" z našim denarjam za okoli 350 000 evrov! Ampak: ali se za vsem tem ne kuha kaj drugega? Kakšen bo končni izplen zgodbe o Blažunovi gostilni?
