KAKO JE SREČKO ŠTAGAR "REŠEVAL" MANJŠO KRIZO KLEMENA MALOVRHA: /ODGOVOR TRMI JE DOBESEDEN, OPREMLJEN S POJASNILOM, DA GRE ZA DOKAZILO O ZBIRANJU PONUDB

čE JE BIL SREČKO ŠTAGAR POTEM SREČEN V NOVI SLUŽBI, NE VEMO. KLEMEN MALOVRH POTRJUJE MANJŠO KRIZO /šTAGAR ODPOVED DAL JUNIJA, SEPTEMBRA MALOVRH NI IMEL ŠE NIKOGAR ZA IZVAJANJE VINSKE POTI IN ZATO JE TON TEGA DOKAZILA RES ZGOVOREN, KER GRE ZA PISANJE DVEH POVEZANIH OSEB - ZNANCEV, PRIJATELJEV, SODELAVCEV/ MALOVRH DODAJA ČASOVNO STISKO V KATERO SE JE SPRAVIL SAM IN BI "ČEZ VIKEND" ISKAL DRUGO REŠITEV.../

1.

Če tole ustreza postopkom in zakonodaji, BOSTA PO PISNEM ODGOVORU TRMI PREVERJALI VSAJ DVE ALI TRI DRŽAVNE USTANOVE KAR BO DALO KONČNE ODGOVORE NA TO, KAKO JE SREČKO ŠTAGAR PREJEL CCA 45 000 EVROV na podlagi /glej zgoraj/ "zanima me pošlji predlog pogodbe" Ponudbo je oddalo tudi podjetje Mediaspeed, ki nikdar ni izvajalo takih prireditev. Cena (konesija tu ni omenjena) 14 500 evr.

2.

Prejeli pa smo tudi tole pojasnilo o oddaji posla kjer pa je zdaj ključno, da gre za - koncesijo. O njej nam Klemen Malovrh sporoča tole:

»Pogodba, ki je bila sklenjena z FABRKA IDEJ, Srečko Štagar s.p., ne predstavlja posla javnega naročanje, temveč gre za posel koncesije za storitve, kot to določa zakon.« Glede na navedeno so vaša vprašanja, ki se nanašajo na postopke javnega naročanja, napačna, saj ne gre za postopek javnega naročila.

Še dodatno vam pojasnjujemo, da Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) določa, da gre za javno naročilo, kadar javni naročnik (torej tudi javni zavod) naroča blago, storitve ali gradnje za plačilo iz lastnih sredstev. Kadar pa ne gre za plačilo iz lastnih sredstev, pa obstaja pomembna izjema, imenovana storitvena koncesija oz. koncesija za storitve, kot jo v Republiki Sloveniji določa Zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah (Uradni list RS, št. 9/19, 121/21 - ZJN-3B, 50/23), na ravni EU pa direktiva 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb. Če so izpolnjeni pogoji, da se plačilo za izvajalca generira z izkoriščanjem storitve na trgu (torej od končnih uporabnikov, sponzorjev ipd.), in če s tem dejansko nosi vsaj pomemben del tržnega (poslovnega) tveganja, potem ne gre za klasično »javnonaročniško« razmerje po ZJN-3, ampak za storitveno koncesijo.

Razlika je v tem, da pri javnem naročilu javni organ neposredno plača izvajalcu (npr. v pavšalnem znesku, po urni postavki, po izvedbi itd.) in s tem praviloma sam (naročnik) nosi finančno breme, izvajalec pa je plačan ne glede na končni “uspeh na trgu”.  Pri storitveni koncesiji pa glavno nadomestilo izvajalcu (ali v celoti ali vsaj pretežno) zagotavljajo končni uporabniki oz. prihodki, ki jih ustvari sam dogodek/storitev. Izvajalec torej vsaj delno nosi poslovno tveganje, saj – če npr. dogodka ne obišče dovolj ljudi ali če stroški presegajo prihodke – sam nosi posledice nižjih prihodkov ali celo izgube.

Je pa potrebno poudariti, da se Zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah (ZNKP) v celoti ureja postopke podeljevanja koncesijskih pogodb le v primeru, ko je ocenjena vrednost koncesije nad mejnim pragom iz 8. člena Direktive 2014/23/EU, to je zneska, ki po uskladitvi znaša 5.382.000 EUR. V obravnavanem primeru se torej ta zakon ne uporablja, kljub temu pa je na ravni EU sprejeto stališče, da tudi ko je ocenjena vrednost pod pragom, ZNKP ne predpisuje obveznega formalnega postopka (torej ni potrebno uporabiti vseh členov o objavi in postopkovnih fazah), vendar pa izrecno (oziroma po sistemski razlagi in ustaljeni praksi) velja, da mora koncedent vsaj spoštovati temeljna načela (transparentnost, nediskriminacija itd.).

STORITVENA KONCESIJA IN JAVNI ZAVOD IN JAVNI DENAR SO V TEM POJASNILU OBRAZLOŽENI. A TO BODO PREVERILE INŠPEKCIJSKE SLUŽBE IN ŠE KDO - O TEM NI DVOMA. IN ZA TO GRE PRI NAŠIH OBJAVAH IN SEZNANJANJU JAVNOSTI S POSLOM ČLOVEKA, KI JE BIL TUDI POLITIČNI KANDIDAT MATJAŽA RAKOVCA/SD NA VOLITVAH.