Dragi dobri mož!
Vse leto sem bil priden in zato te zdaj prosim, da me nagradiš. Drugi si želijo vseh mogočih dobrot, daril in razkošja, meni tega ni treba! Jaz si želim, da mi prineseš nazaj Korelna, Karla, Karelčka...Brez njega mi je bilo to leto pusto in prazno, grdo so ravnali z njim in ga pregnali iz močvirniškega raja! Sprehajal je psa in omožil brhko hčerko, ni mu bilo dolgčas. A jaz mu videl v dušo, kako je oropan početja dobrih del, ki jih je toliko storil za nas! Pregnala ga je zvitorepka v kratkem krilu in z zavijajočimi očmi....a njo je kazen že doletela! Zdaj pa je čas, da v mesecu dobrih želja dobri mož vrne Korelna nazaj, če se le da na sam vrh! Kajti zaslužil si je, ko je tako tiho odšel s tresočim glasom in pokončno hojo: zdaj naj pride nazaj!
Potem se ga bodo vsi bali: njegovi in drugi! Ker Korel prinaša vznemirljivost in dobro voljo, prinaša možno odrešitev za vse nas. Zato, dragi Miklavž, ga iz Nakla odpelji nazaj pod luči velikega mesta: tam naj sije njegova zvezda kot da ne bi nikoli ugasnila.
Že dolgo časa potihem molim (malo po svoje) zanj in za to, da nas reši vsega. Ker Korel to zmore in to bo tudi storil. Zdavnaj smo mu odpustili vikend in dober avto, zdavnaj smo pozabili, kako nesebično se je razdajal za vse nas na številnih položajih....Je morda zdaj čas, da sede na tisti stol kjer še ni sedel? Tega si ne upam niti pomisliti, a bom za to pisal še Božičku in Dedku Mrazu! Vsi trije boste zmogli, da se Korel vrne in še višje spleza. Tam je njegovo mesto!
Dragi Miklavž, ti vse zmoreš! Če bo Korel zopet vzel stvari v roke, bom priden do svoje penzije....Tako dolgo? Ja, tako dolgo! Ker vem, da mi jo zagotovi lahko le on!
En Korlov