Dane brez Njega je izgubljen dan. Vsaj za slovenske glavne medije. Ker On pač mora biti vsak dan prisoten. Novice? Ali "novice": kaj je kupil soigralcem, kaj so mu lopovi odnesli...če pač ni košev in vragolij pod njimi, so pa podvigi na drugih področjih. Je sam česa kriv? Niti ne.
Gre za "slovenceljne", ki odločajo, s čim bodo (poudarjam) glavni mediji hranili "rajo", ki hoče Njega. Zakaj ga hoče? Ker je razvajena, da ga vsak dan dobi. In potem se poškodba zgodi in naivno pomislim, da bomo zdaj morali brez Njega skozi naše "navadne dni". Ker pri Njem ni nič navadno: vse je posebno...morda celo, ko gre tja "kamor gre še cesar peš"!?
Torej: lahko nam kradete vse, lahko nas "posilite" z Damjanom Murkom in CeKr kartico, lahko prenavljate kak most do nemoglosti in zaprete kak park ljudem - le tega ne: vsakdanja medijska hrana mora biti na voljo vsem nam, ki ne (z)moremo kar zmore On, ki nismo bogati ipd. kot je On itd. ipd. Mi to goltamo: če ne bi goltal, o čem bi zdajle pisal?
So pa tudi možni pobegi. Na primer danes: namesto o preštevanju zlatnine, ki pri Njem iz sefa izgine, se pogovarjajmo o tem, kakšna slalomska svetovn sila smo? Da nismo? Da je naša kockasta soseda zdaj tista, ki je vredna pozornosti, mi pa se veselimo, če so nekoč "vražje Slovenke" med deset, slalomistov pa sploh nimamo, da je hec popoln.
Ampak take debate so kisle kot so sosedom tiste o Njem kot vladarju v športu kjer so se vedno počutili superiorne pro ti nam. Življenje obrača, bog obrne - star pregovor za današnjo rabo je še kako na mestu. Kako preživeti mesec dni, ko ga ne bo pod koši, bo kmalu jasno: vsak dan pač ne bo obdaroval z gokarti, še celo lumpi mu ne bodo hodili po zlatnino kar naprej...?
Trma je medij kjer nismo imuni na to, da nekatere ljudi in njihovo početje obravnavamo pogosto. Smo pač medij lokalne scene in lokalnih junakov ali "junakov". To drži. Kot tudi drži, da je "slovenceljstvo" od nekdaj prisotno v početju, ki pa ni samo naše: v "izdelavi" idolov vseh vrst. Hudič pa je v tem, da zgodovina brez milosti rada dokaže, da je to le beg pred sabo in svojim življenjem.
Ker sem "skriboman" zato skušam že vse življenje napisati svojo in našo zgodbo: vsak med nami je zgodba, vsak počne kaj posebnega, vsak je kdaj junak (in bedak). Zato se ne bojim meseca pred sabo, ko bo On celil svoje rane - strah me je naslednjega, ko se bo vse začelo in ponovilo in stopnjevalo...
Miran Šubic, ki sem skozi svoje življenje spoznal, kako je z ideali in idoli...danes mi to koristi, da sem lažje to kar pač sem.