Bilo je na Marakani, beograjski. Prijatelj Marjan mi je "zrihtal" vstopnico na razprodanem stadionu, 33 let nazaj. Angleži so nas potolkli 1:4, niti Marko (takrat v vlogi libera), niti vratar Ravnić nista imela dne, gol je za modre zabil Srečko Katanec, ki je s klasičnim odmikom žoge dosegel, da sta se med sabo zaletela dva Angleža...Za vedno mi bo ostalo v spominu nekaj drugega: angleški navijači se po tretjem golu niso več veselili v svoji kletki, ker so začutili gnev množice na stadionu, ki pa je žugala proti častni tribuni kjer so sedeli politiki, ki so pred koncem tekme z mercedesi hiteli proč od jezne množice. Jugoslavija je bila takrat tudi nogometno na koncu (selektor Osim), labodji spev je bil o SP v Italiji. Marko Elsner je igral za Zvezdo kar ni uspelo veliko Slovencem, kariero pa je zaključil v Franciji in se potem čez leta vrnil v Slovenijo. Našel si ga v Šiški, bil je aktiven tudi v NK Ljubljana. Ponosen sem, da sva si bila na "ti" in moram reči, da je izredno cenil takratni Triglav, naše delo, mlade talente, uspehe. Kdo me je učil tega? Njegov oče Branko, legenda legend slovenskega nogometa! Kakšno čast sem doživel, ko me nekoč povabil na proslavo svojega rojstnega dne, ko je bil že načet od bolezni! Marko je bil enostavno topel človek, mehak. Nisem mogel verjeti, da sem kot direktor Triglava govoril s tistim, ki sem ga takrat na Marakani gledal na igrišču....Spomini, ki jih človek na jesen življenja vse bolj neguje, prihajajo na dan in lahko samo rečem: "Marko, počivaj v miru, odigral si zadnjo tekmo, sodnik je zažvižgal...." Vsem nam bo, a legenda kot je Marko, ostane....