Sinija sem vedno spoštoval. Še takrat, ko je bil grdo poškodovan v dresu Triglava. Ko je šel po treningu zvečer trdo delat v tovarno. Ko mu doma ni bilo lahko. Ko je bil "naš Sini"!

Medtem je oblekel dres Maribora, Palerma, državne reprezentance. Nogomet mu je vrnil marsikaj, kar mu življenje prej ni omogočalo. Tudi Audija, cestno zverino. Danes je "požmigal" nekdo za mano. Pogledal sem belo limuzino in za volanom mi je nekdo mahal. Pomahal sem mu in ga spoznal. Bil je Sini. Profesionalec v velikem avtu. Človek, ki je rešil svoje osnovne eksistenčne probleme. Ustavil sem Kio Rio in mu šel stisnit roko, zaželeti vse dobro: "Pozdravljen, direktor!" je rekel. Ni se veliko spremenil glede na avto in status in denar in slavo in ...Sini, naš Sini je uspel!

Česa sem bil vesel? Da je "pomežiknila" cestna zverina! Da jo vozi nogometaš, ki sem ga vedno spoštoval. S katerim sem sodeloval. In naj ne zveni neskromno: mu tudi pomagal. On že ve kdaj in kako in zakaj. Naj to ostane med nama. Za vse je zdaj nagrajen in verjamem, da bo znal najti tudi po igralski karieri pot v življenju naprej. Ker so ga povsod kot nogometaša opisali enako: skromen, pošten in - glavo da na kopačko, kadarkoli!

Sini je proizvod nekega dogajanja v Triglavu. K nam je prišel iz Zarice, od nas je odšel v prvo ligo. Vsi smo mu od srca privoščili, da je uspel. Ob tem sem se spomnil nekega drugega fanta in predvsem očeta. Koliko sem naredil, da je šlo vse gladko, ko je prišla ponudba tujega kluba! Kaj vse sem storil, da bi družini pomagal. Priznam: danes bi dvakrat premislil, za koga se izpostavljam, tvegam. Toda nekaj vem: ko bo za mano njegov avto, mi ne bo "pomežiknil". Ker tudi hvala ni znal nikoli reči. Ker se ni znal posloviti od kluba (sebe sploh ne štejem). Ker "svoje" ekipe ni odpeljal niti na košček pice. Ker je preprosto odšel in sem ga pozabil tisti trenutek. Sinija pač ne.

Zato sem z veseljem delal v nogometu. In zato sem bil v nogometu naučen, kaj je hvaležnost ali pa vsaj spoštovanje. Zato nisem nikdar skrival ne svoje vloge, ne svojega dela, ne svojih napak. Ker sem bil in sem prepričan, da bo Sini za mano vedno "pomežiknil". Ne zato, ker mora. Ne zato, ker bi bil česarkoli dolžan. Ne zato, ker bi od mene ali jaz od njega pričakoval korist. Preprosto zato, ker človek tudi v kopačkah vedno človek. Ali pa ni.

Vse dobro, Siniša Andželković. Danes sem mu zaželel predvsem zdravja. Vse ostalo ima. V srcu in glavi. In nogah.