Lani smo bili sedmi, letos smo deveti - a cilj se zdi precej blizu. Če pogledamo drugoligaško lestvico in nasploh kakovost ekip, Triglav ne bi smel imeti težav. Vse skupaj je pač daleč za Aluminijem, šenčurski blesk v pokalu pa pač draž izločilnega tekmovanja. Slednje pride za Triglav zdaj na vrsto, do 2. in 6.6. (datuma kvalifikacij po koledarju NZS) pa je časa kar dovolj. Predvsem zato, da se moštvo osredotoči na nekaj, kar vse leto ni bilo značilno: vlogo favorita. Dob uživa lahko vse nogometno spoštovanje, a v tem primeru je za njih Triglav visok kot Triglav. A tudi Interblock je bil za nas na oko nepremostljiva ovira - izkazalo se je drugače. Dob igra previdno, prejema malo zadetkov in po tem daje vtis zrelega moštva. Toda individualna kakovost je močno na strani Triglava in to bo potrebno spremeniti v moštveni uspeh. Kvalifikacije pa so že same po sebi nagrada in ponovno je potrebno poudariti, da si Triglav zasluži boj za osmo, sedmo mesto in ne devetega, ki pa ga je na koncu sprejel kot super uspeh. Kritiki zdaj ni mesta, treba je zgraditi pozitivno osnovo za kvalifikacije in naslednjo sezono, ki bo zelo zanimiva: mnogo ekip bo v podobnem položaju kot smo zdaj mi, usoda Mure pa je tako ali tako negotova. Zato je bolje misliti naprej in znova odgovoriti naključna vprašanja: kaj hočemo in kaj imamo? Ko to vemo, lahko - igramo. Celoten gorenjski bazen je (s Šenčurjem vred) ubog brez Triglava. A vendar se da sestaviti moštvo, ki je konkurenčno brez velikih nakupov - seveda pa bo kdo tudi odšel, tak je nogomet. Iz mladinske ekipe zagotovo nekaj fantov zasluži prvoligaško okolje (Šturm, Šujica, Klemenčič so pač reprezentantje), še kdo pa vsaj stik, priložnost. Dob pa naj bo izpit zrelosti in obenem tudi opomin za vse, kar smo na igrišču doživeli. Ker - roko na srce - nismo tako slabi kot smo se pokazali med letom in ne tako dobri kot morda v tem trenutku mislimo. Trma? Ta bo odločila.