Če gledaš slovensko reprezentanco, vidiš čudež: iz tako opevane mariborske nogometne prestolnice ni niti enega igralca, iz kranjskega Triglava so začeli trije. Zgodbo o nogometni šoli lahko ponazorim z ogledom U9 ekipe trenerja Gregorja Berganta. Igrali so proti Šenčurju, leto starejšim fantom iz okolja kjer bi že leta radi nekaj naredili pri mladih, najmlajših. Kakšna razlika v talentu in znanju (pustimo ob strani zanimiv vložek sodnika iz Šenčurja, ki je našim otrokom perfidno pokazal, kako se jim lahko vzame točko in se pri tem pobalinsko nasmihal)! In prav za to gre: devetletniki so uprizorili pravo lekcijo o tem, kako talenti z dobrim trenerjem napredujejo. In kako je treba talente najti (v šolah), jih usmeriti v nogomet (Rožle) in potem česa naučiti. Primerjava z mladimi Šenčurjani je kot nalašč, ker gre za vsaj na Gorenjskem primerljivo okolje, klub, delo, pogoje. Moč klubov kot je Triglav je v takih ekipah in njihovem usmerjanju naprej, dodajanju še nekaj sposobnih fantov (tudi iz Šenčurja, jasno). Toda bistvo je - navkljub mokrim sanjam gorenjskih nogometnih lokalnih šefov - v ravno taki selekciji in takem delu. Devetko sem gledal že trikrat, štirikrat pa našega športnega šefa še ni ugledalo oko. Pa bi si zaslužili drugačen odnos, ker na devetki (in vseh ostalih mladih ekipah) svet (oziroma Triglav) nogometno stoji in pade....