Kolo ni moje sredstvo: niti v vsakdanu, niti v športu. A s kavča že dva dni razmišljam samo eno: kako je v športu največji dosežek, ko zmagaš s tem, da nočeš zmagati. Pustimo ob strani to, da s tem pomagaš svojemu tovarišu v pritiskanju na pedala, ki ima status pomočnika kar grobo pomeni: služabnika (v kolesarstvu). Sporočilo s tistega francoskega hriba je namreč jasno in boleče (za nasprotnike).
Ko je slovenski as hotel zmagati, je zmagal. Z rekordom, da je bilo bolj očitno. In s tem, da je za sabo pustil tiste, ki so mu najbližje (pa kolikor daleč to že je...). Enostavno je dal vedeti (ne prvič in ne zadnjič), da skoraj vedno sam določa, kdaj bo zmagal in kako. A to je moč, ki ga opevajo po svetu, tu ni več česa skriti, vse je na dlani, ki se ji reče hrib s cilno črto in dvignjenima rokama.
Ko pa isti ni hotel zmagati, ni zmagal. To pa je sporočilo, ki boli nasprotnike in radosti navijače: če lahko sam odrediš, kdaj boš prvi na cilju, si (pre)močan za vse in vsakogar. Ko lahko določiš svoj poraz, ki je potem največja zmaga (dva kolesarja na stopničkah iz iste ekipe - šef in pomočnik). Ne toliko zate, ki si zmagovalec po duši in niti bratu (ali prej Rogliču...) ne bi prepustil zmage - ampak za poražene. Oni lahko osvojijo etapo ali nek cilj, če ti - dovoliš, omogočiš, se strinjaš. Tvoja odločitev je seveda lahko pogojena, da tisti dan ne moreš zmagati - a to ve samo on, najboljši. Zato lahko milostno ali matematično drugim odreja, kdaj je njhivo dan. Ker ostali dnevi so pač njegovi.
To se je zgodilo in se bo morda še. Na račun vleke pomočnika navkreber je najboljši odredil,da zmaga lahko kdo drug. Tega v nobenem športu ni veliko, nasprotno: to je absolutna redkost, ki izvira iz premoči in ta premoč seveda ni v besedah ampak na - pedalih. Najprej do tega položaja moraš prignati bicikel in sebe, potem lahko največjim konkurentom in največjim (kolesarskim) državam sporočiš, da jim dovoliš zmago. In seveda dejansko zmagaš še bolj prepričljivo in tudi neugodno za to isto konkurenco.
Največja zmaga je torej lahko takrat, ko sploh nočeš zmagati. A cilj je bil vseeno dosežen: "bikca na kolesih" sta družno slavila izpolnitev tistega kar sta si zadala. Upajmo, da bo na koncu vse po tem scenariju čeprav v športu nikdar ne veš. Vem pa, da Slovenija takega športnika še ni imela - navkljub res premnogim odličnim prvakom in prvakinjam. Ko dosežeš raven kjer določaš svoje zmage, je to absolutna premoč. Lahko traja en dan, eno dirko ali pa...niti ni pomembno. Slovenec na kolesu je zdaj v vlogi, ki odstopa in izstopa iz skupine zmagovalcev v mnogih športih. Tega se kot "kavčar" zavedam in priznam, da neizmerno uživam, ko vidim večje in mnogokrat športno nadute narode in njihove ase, kako gorenjskemu fantu gledajo v hrbet....
Miran Šubic, navijač