V svojem nogometnem času sem spoznal ogromno ljudi slovenskega nogometa, naj izpostavim Srečka Katanca in Zlatka Zahoviča. Ko sem Zlatka srečal včeraj na tribuni v športnem centru v Kranju, sem bil zelo vesel. Tudi on je bil dobre volje, kot vedno pa poseben...njegove besede niso nikdar v prazno. Škoda, da ni ne Srečka, ne Zlatka več v slovenskem nogometu...
A seveda ne morem mimo srečanja z nekdanjimi sodelavci (z Zlatkom sva "trgovala", ker je Maribor jemal in prodajal znane kranjske nogometaše...). Povabilo predsednika NK Bravo Darka Klariča (nekoč moj radijski novinarski sodelavec na Valu 202) je bilo zame priznanje, še bolj pa srečanje z Robertom Misjo in Alešem Arnolom. Slednji je silno uspešen trener prvoligaške ekipe NK Bravo, Robert pa tudi še aktiven kot svetovalec in zlasti človek s katerim sva lahko ure premlevala nogometne teme, ko sva bila sodelavca v Triglavu. Bilo je prisrčno in obenem nostalgično: sam sem desetletja prebil z nogometom, niti sekunde ne bi zamenjal, spremenil...
PS
Tekma evropske lige mladincev v Kranju je bila lep nogometni dogodek, tribuna dobro napolnjnena. Na igrišču je eden svetovnih velikanomv nogometa opravičil sloves, selekcijo in tradicijo (igral je tudi fant, ki ga nogometna tržnica ceni na dober milijon in pol evrov...). A tudi slovenski mladinski prvaki so bili na ravni zahtevnosti tekme...To me je kot človeka, ki sem vsebino svojega dela v nogometu videl prav v delu z mladimi, razveselilo....