Vesel sem, da sem skozi nastajanje knjige ustvaril nek odnos s Srečkom Katancem. Pred dvema desetletjema je bil najbolj cenjen, priljubljen, znan Slovenec. Status božanstva, lahko napišem. A skozi proces nastanka knjige, sem cenil tudi Petra Lovšina, nekoč novinarskega kolego, potem glasbenika, ki sem ga vedno rad poslušal. Ker je "Slovenija gre naprej" zaščiten avtorski naslov zaradi pesmi, smo mi knjigi dali naslov "Slovenija je šla naprej". A smo potrebovali tudi zgodbo o nastanku nogometne himne brez konkurence pri nas. In to je prispevek Petra Lovšina v knjigi o nogometni osamosvojitvi in uveljavitvi. Tako je pristal na to in seveda sem ga moral vprašati o avtorskem honorarju: "Miran, seveda ne. Nič ne terjam. Hvala, da sem zraven!" To je Peter kot ga poznam. Nato sem ga obvestil, da ga "sveže" knjige čakajo na Dnevniku...Peter Lovšin je nogometni človek kot jaz in zato se mi zdi njegov prispevek eno lepših poglavij knjige. Najlepše poglavje je obisk Srečka Katanca takrat na pediatrični kliniki. In zame je bilo vse skupaj eno samo zadovoljstvo. Z IDEJO, ZASNOVO IN TUDI IZVEDBO (O PISATELJEVANJU SEVEDA NIČ, DA SE NE BOSTE SMEJALI...) SEM SI PLAČAL ENO LEPŠIH ŽIVLJENJSKIH DOŽIVETIJ. S PRIJATELJEM BOŠTJANOM SVA DOŽIVELA SLOVENSKO ZGODBO V KOREJI 2002 Z VSEMI VZPONI IN PADCI. BILO JE LEPO IN SPODAJ JE FOTOGRAFIJA SESTOPA SREČKA KATANCA S TRONA PO ZADNJI TEKMI S PARAGVAJEM...VSEGA JE ENKRAT KONEC. KNJIGO DANES MORDA NAJDETE V KAKEM ANTIKVARIATU ALI NA BOLHI. JE RES MINILO 20 LET?
Zadnje poglavje, ki ga v knjigi ni: zadnjo tekmo naše pravljice je na otoku Jejuju vodil selektor Srečko s tribune, ker je bil na prejšnji izključen. Lastim si nasvet, ki se mu ga dal takoj po koncu, ko je odmevalo skandiranje naših navijačev:"Srečko.....!" s tribun: POJDI IN POZDRAVI NAVIJAČE, TI SO S TABO! In je sledil nasvetu in odšel pozdravit ...