S kavča se drugače vidi in sliši. Nečesa ne bom pozabil dolgo: Urbana Lavrenčiča traktat o Ronaldovi mami. Kaj tako bedastega v nogometnem prenosu še nisem slišal. Slovenski komentator vso tekmo ni zmogel drugega kot kaj bi morali storiti eni ali drugi in kaj se lahko zgodi. O nogometni igri in dogajanju nima pojma, trdim odgovorno. Dabi vsaj malo razčlenil taktiko, je preveč pričakovati - zato se je zatekel v krilo Ronaldove mame....Sramotno in ponižujoče do gledalcev, ki ga plačujemo. A to smo že videli in slišali...Kot tudi "zaklinjanje" na Kranjčana Jojota, češ: zdaj bo pa čaral...in vse rešil....
Bistvo so solze Ronalda, ki se je izkazal kot zmagovalec. Ker samo zmagovalci zmorejo solze on slutnji poraza, flegmatiki skomignejo z rameni, poraženci pa itak tarnajo vedno. Urban Laureničič ves čas prvenstva ni zmogel resnice, ki je nogometno ostra: Slovenija je vso Evropo osupnila s kolektivom, ekipo, moštvom. Ravno nasprotno od Portugalske, ki ima odlične posameznike - moštveno pa ni zmogla veliko. Zato je Ronaldo tako pomemben zanje in zato so solze bile upravičene: če ne zmore on, božanstvo v nogometnih čevljih, kaj bodo ostali!? Kajti nasprotnik se meče pod noge, brca žogo v kot in še kam, vsi igrajo kot eden, nagaja v vsem in stalno.
Na koncu se je veselil objokanec. Pa mama. Tista iz tv komentarja. Mi pa smo tudi slavili. Moštvo, celoto. Vse in vsakogar. Tisti, ki je zato plačan, ni zmogel analizirati moštvene taktike, podvajanja bokov, pokrivanja v sredini ipd. itd. Ronaldova mama ga je pač prevzela, ni kaj. Konec dober, skoraj vse dobro. Tekmujemo s tistimi moštvi, ki imajo "nadrealne" posameznike - Anglijo, Portugalsko...Mi kot moštvo.
A življenje kavčarjev je naporno in danes nas čaka (verjetno) nekaj drugega v slovenski inačici: v košarki imamo mi Ronalda, vsa upanja ipd. bodo odvisna od njega. On bo vodil, zadeval, protestiral - kot Ronaldo. Slovenija pod košem je odvisna od enega posameznika, kaj bi si lagali. Brez njega smo samo dobri ali povprečni, z njim pa...? Bomo videli.
Sam lahko zapišem samo eno: sem za moštvo v moštvenih športih, a občudujem tiste posameznike,ki so sposobni odločati o zmagovalcu. A če sem še bolj natančen: vedno bom ob tem s srcem za nogometni pristop, za manj mojstrovin in manj igre - a več srca. Pa ne trdim, da ga pod koši ne bo: le drugače bo utripalo, kajne? Rezultat (v primeru Ronalda) je pokril tudi solze, a naših sploh ni bilo: mi smo preprosto dali vse od sebe. Taktično, tehnično in zlasti fizično. Tisti, ki je analiziral življenje Ronaldove mame pa tega ni bil sposoben dojeti in sprejeti. Ker se strokovnjaki pred mikrofonom z diletantizmom premešajo med nas, kavčarje.
Slovenija je šla naprej: ne v četrtfinale ampak mentalno, fizično, taktično. Predvsem pa moštveno. Morda nimamo prve violine, imamo pa orkester.
Miran Šubic