Kavčarji smo bitja, ki jih najbolj zaničujejo tisti, zaradi katerih smo kavčarji. Mi smo pač na kavčih, oni v športnih arenah. Zato se tudi nam (verjetno) lahko zgodi, da zaradi "psihofizičnega stanja" ne zmoremo več. Le da ne odidemo s prizorišča = kavča, a to ne spremeni podobnosti s tistimi, ki to naredijo na smučišču (pa še kje).
Za nami sta prvenstvi sveta v biatlonu in alpskem smučanju. No, jutri pade zastor na slednjem, a le čudež lahko spremeni kavčarjevo stanje. Ki je po fizični plati in po psihični plati tam kjer je naš nacionalni šport. Pa ne bom nič pametoval o tem, da imamo v "štabih" več trenerjev ipd. plačanih kot pa imamo tekmovalk in tekmovalcev, ki se lahko vsaj približajo svetovnemu vrhu v športu, ki je za Slovenijo prestižen, eliten, čustven, nacionalen in kar je še pridevnikov. V bivši državi je bilo še lepo: oni vzamejo fuzbal, mi pa smučarijo in je vsak petelin na svojem gnoju....
Zdaj je vsakomur jasno, da mi nismo več petelini, ki glasno kikirikamo in zviška gledamo na "jugovino", zdaj smo mi "jugovina" za skoraj vse tiste s katerimi smo nekoč tekmovali. Zdaj sodelujemo. Zato so leta na kavču postala vse težja zaradi ene same težave: kako najti motiv za navijanje pa čeprav s kavča?! Kako biti vznesen, domoljuben, navijaški ob vsem tem, kar se nam dogaja v športu, ki je tako zelo naš in smo v njem (bili) sila in tudi velesila?
Kavčarji trpimo. Navijanje za naše barve in grb in zastavo je naša stvar, oni pa nas morajo gnati naprej s kolajnami ali vsaj njihovimi približki. Če smo smučarska sila (o velesili res ne pišemo več), kako delujemo? Kakšen je izdi tega prepričanja?
Zdaj pride še kavčanje na tako rekoč domačem bojišču. Ki ga bomo mnogi zopet s kavča spremljali, ker je vstopnina pač daleč od navijačev in navijanja: je pač ekonomska kategorija z izračuni in naši žepi pri tem ne igrajo nobene vloge. Upajmo, da bo na kavču vsaj kak trenutek sreče tudi za nas, ki smo "v slabem psihofizičnem stanju", da skoraj ne zmoremo več. Kavč je postal mučilnica, ker nacionalni bogovi na dilcah pač to niso. Logično je, da se otepajo "kavčarskih kritik", ker smo kavčarji pač najprej na svetu zato, da rjujemo v Planici in še prej plačamo za to....
Kaj je mogoče tudi na kavču nesporno odkriti? Da kavčarji res ne osvajamo kolajn, smo večno tečni in kritični in...če jih ne osvajajo oni, naši junaki, polbogovi ipd. Rešitev: vsaj eno kolajno mi dej in vse bo tko kot prej....