Premiera je bila v kinu Center, ki ga ni več. Tudi režiserja Boštjana Hladnika, Kranjčana, ni več. Marsičesa ni več, a Marina je tu med nami. Kot takrat, ko je nastopila v filmu, ki je dvogal prah in tlak mnogim. "Ko pride lev" je bil drugačen film: "A je res že toliko časa?" vprašam Marino na kranjski ulici. Marina Urbanc, slovenska igralka, svojevrstna muza režiserja in....Kranjčanka: "Res je, začeli smo prav februarja, 1972!" Zanjo je bilo vse novo, kot gimnazijka je postala igralka in - škandal je bil na obzorju: "Ja, se spomnim. Vsi so se spraševali, ali sem gola jaz, ali dvojnica... sem bila pač tako mlada in jasno, da ni manjkalo zgražanja in ..." se smeje danes. Bil sem takrat na kranjski premieri, prišli so znani in neznani, mularija z gimnazije se je lahko važila: "Poznam jo, Marino!" Danes je Marina ohranila šarm, ki ga je žarčila in izžarevala. Pa še kaj - Ko pride lev z nesmrtnim Markom Simčičem ni bil edini film. Življenje je prineslo svoje, kasneje si jo lahko našel v banki, za okencem. Marina, tista Marina? Ne, drugačna in druga. Vrnila se je iz nekega drugega sveta v našo provinco, a v sebi ima svoj svet. Nekaj časa je bila aktivna, od krajevne skupnosti do pridiha politike. Zdaj se je zopet odmaknila, a je med nami. Štirideset let od nastanka filma, premiere, kranjskega škandalčka. Nekoč nam je pomenila glamour, tako tuj temu zatohlemu gorenjskemu mestecu. Danes je prav, da se spomnimo na Kranj, na našo Kranjčanko, na Boštjana Hladnika. Marina, super si bila in si!
