Zapis je subjektiven kar je tudi prav: profesor, ki me je učil slovenščine, se morda včasih sramuje, ko delam napake z vejicami in pikami. Tudi v gimanzijskih klopeh me je pohvalil za vsebino, za spise, šolske naloge. Danes, ko gre na vsakdanji sprehod, je zame ostal enak kot takrat: človek, profesor ....Kranjčan.
France Pibernik je v Kranju doživel vsaj zasilen odziv okolja na razsikovalca, ki je potegnil zaprašen zastor z ustvarjalcev, ki nekdaj v socializmu niso bili "v modi". Ker zgodovino pišejo zmagovalci, smo po Pibernikovi zaslugi zvedeli za Balantiča in njegov opus. In lani, pri devetih križih, nam je profesor ponudil novo knjigo o Severinu Šaliju. Tempo je silovit: dve knjigi v dveh letih...in še raziskuje, snuje, pesnikuje.
Kranj ni imel dobitnika Prešernove nagrade 30 let. Neverjetno? Rudi Šeligo jo je prejel 1989, v časih novih snovanj o novi državi, naši državi. France Pibernik je svoje odkrivanje zamolčanih nekako v tem času že vzel za ustvarjalno poslanstvo, za svojo rdečo nit ustvarjanja, ki - na primer - še ni zaslužila Prešernove nagrade. Osebno sem prepričan, da bi jo morala. Kajti njegovo iskanje je (p)osebno in dragoceno po vsebini: daje Slovencem nova (spo)znanja o nas samih. Ni se treba strinjati politično, a kulturni skupni imenovalec je nesporno jasen, podčrtan in nazoren : France Pibernik dopolnjuje vedenje o ljudeh, ki v nekem času in nekem kontekstu pomenijo dragocenost, ker so bili pozabljeni, zamolčani, skriti, potinjseni vstran. Ne gre za to, da bi ocenjevali njihova politična ipd. dejanja, gre za Pibernikovo začrtano pot: o njih povedati več, predstaviti jih kot ustvarjalce.
Kultura je od nekdaj politična. Pri Slovencih, ki s kulturo velikokrat enačimo samozavedanje kot narod, še posebej. Lahko se vnedogled prepiramo o rdeči zvezdi nagrajenke Svetlane Makarović, lahko se kregamo o poimenovanju knjižnice po belogardistu in pesniku Balantiču - morda pa tudi s tem izpričujemo, kako smo osredotočeni prav na iskanja, na iskanja v kulturi. France Pibernik je iskalec, ki si je zaslužil Prešernovo nagrado. Jasno: niti trohice vpliva nimam na to, niti moja presoja zdrži presojo tistih, ki odločajo. Le preprosto prav se mi zdi, da to sporočim. In ne stojim za tem, ker ni treba: za tem stoji profesor, naš Kranjčan, ustvarjalec in človek. Predvsem pa njegovo delo. To pa šteje!
