Najprej: sem nepoznavalec kulture, a se kam odpeljam na razstavo, ki me zanima in rad gledam dobre filme na kakem festivalu in...še kaj. Premalo, da bi o čem sodil. Imam pa svoje mnenje in ga zapišem. Tudi letošnji seznam Prešernovih nagrajencev me je spodbudil k temu, da sem se ozrl okoli sebe.

Med tistimi, ki so po kriterijih za to poklicanih in odgovornih na državni ravni, nisem našel nikogar, ki bi prihajal iz Prešernovega mesta. Če se motim, je to le izjema, ki potrjuje pravilo. In to je zadnja leta kar praksa. Tudi širše gorenjsko okolje odraža impotenco kulture: ni tisth presežkov, ki bi opozorili, vzbudili zanimanje, izzvali taka in drugačna mnenja.

Kranj kot Prešernovo mesto ima simboličen okvir za nekaj več. Dejansko pa nas ni nikjer: posamezni bleski so možni, a to okolje ne zmore več. Kranjska kulturna provinca se je ujela v nekaj ustavljenih navad, v nekaj zakoreninjenih dogodkov in nič več. Pomislite: na sto metrih razdalje imamo dva zavoda za kulturo in kar nekaj ustanov, ki bi lahko bile gibalo. Pa niso. Zamrlo je marsikaj kar smo kdaj zaznali in zdi se, da smo to našo ustvarjalno mladino uspešno oddaljili od tistih, ki naj bi ji dali ustvarjalni zalet.

Naj mi oprostijo vsi, ki ustvarjajo, spoštujem jih. A celo na formalni ravni državnih nagrad za dosežke v kulturi vsako leto naše mesto, njegov ustvarjalni naboj manjkata. Nobenega dvoma ni, da slovenska prestolnica zna vsrkati mnogo ustvarjalnosti od drugod - v športu, kulturi, gospodarstvu se je treba dokazati na ljubljanskem parketu, da nekaj pomeniš, da si prepoznaven.

Primer zanemarjenega Prešernovega spomenika je le banalna podkrepitev zapisanega. Zatohlost (kulturne) province ne pomeni, da v nas in okoli nas ni razvojnega potenciala. Pomeni pa, da to okolje ne zna in zmore tega izvabiti v nemir novih idej, projektov, iskanj. Priznam: za mnoge nahrajence na državni ravni sem sam slišal prvič kar pa ni njihov ampak moj minus in neznanje....

Prešernovi nagrajenci so v Kranju le še ob in na razstavah. Živijo in ustvarjajo pa tukaj poredko ali sploh ne. Kaj je naša raven, kaj je naš domet? Menda ne to, da je prvi človek občine in mesta znan po "jurčkih z gorgonzolo"?

V letu 2024 nam je ta politična oblast želela vsiliti igralnico z ruletami, koncertno dvorano pa nam obljubljajo od nekdaj. Če pomislimo, da je tudi veliki pesnik pred smrjo v našem mestu utapljal in iskal svoje navdihe v kranjskih gostilnah, nam je vse jasno. Takrat smo jih vsaj imeli. Pa njega tudi.

Miran Šubic, ki bi rad spomnil, da smo Prešernovo mesto - prešerno pa ravno ne preveč...