Čeprav sem prepričan, da v Sloveniji živi kar nekaj ljudi, ki so prepričani o lastni veličini, vplivu ipd., so stvari jasne: do zdaj nismo imeli politika, ki bi vsaj malo prestopil naše meje. Logično? Saj imamo Trumpovo soprogo, naj bo dovolj kar se tiče glamourja, slave, pomena in vpliva.
To poletje sta dva izmed nas svet opozorila nase in na nas. Eden z biciklom, drugi z nogometno žogo. Kaj je pri tem posebnega? Ni bilo afer, ni bilo slabšalnih okoliščin. Eden je dosegel rezultat v športu, ki je zelo globalen - a ni v ospredju medijev, zanimanja ipd. razen nekaj tednov v letu. Drugi je prišel v okolje, ki je samo po sebi medijsko in nasploh svetovno znano. Ni še zabil gola - pa je vzbudil pozornost. Neprimerljive so tudi razlike v medijskem in tržnem in poslovnem izkupičku in obsegu. Kolesarstvo je trenutno v slovenski domeni, ker imamo asa in ase, ki to potrjujejo z zmagami. Nogomet je za mnoge pri nas še vedno balkanski šport - zdaj pa slovenski mladec predstavlja sam vrh po marsičem. Vse to samo dela razliko med namišljenimi veličinami na domačih kupih gnoja, ki nam kikirikajo prežvečene zgodbe in nas delijo kjer morejo.
Ona dva nas združujeta. Dobesedno in simbolno. Dosegata, da se postavimo ob in pred in za njiju, da ju spoštujemo in častimo. Ker sta za našo prepoznavnost dosegla več od vseh tistih že omenjenih. Superlativi vseh vrst so tu, mlada človeka sta svetovni, evropski posebnosti in osebnosti. Eden, ker zmaga tam kjer je najbolj pomembno za njegov šport, drugi pa je vstopil v ozvezdje kjer naj bi njegova zvezda sijala tako močno, da bo to videl ves svet. Nogomet in kolesarstvo sta neprimerljiva, a nekaj imata skupnega: najbolj izpostavljene posameznike. Današnji svet ju spozna, pograbi, izkorišča - sta globalno znana. Morda celo bolj tisti, ki še nima nobenega odmevnega uspeha, pokala kar je povsem v slogu "izdelovanja idolov in idealov".
Živimo torej v času, ko dvomilijonska država proizvaja ase, osebnosti, posebnosti. Brez slovenceljskega tarnanja in jamranja o majhnosti se torej polnimo s ponosom in uživamo, če nam te trenutke zavida svet, najbolj sosedje. Čeprav najtežje pod Triglavom baje sprejemamo nadpovprečnost, uspešnost, posebnost drugega, je poletje dveh slovenskih mladeničev dejansko poletje te Slovenije in tega naroda. Lahko odvzameš kar hočeš, lahko marsikaj dodaš - dejstev se ne da spremeniti in zato smo (lahko samo zase) svetovna senzacija.
Ste opazili, da nisem nič zapisal o tretji planetarni zvezdi pod koši. Ne štejem ga več tja kamor bicikel in nogometno žogo. Razlog je preprost: zato, ker danes od vseh objav ipd. poudarjanja njegove veličine, ne vem čemu ne meče žoge na nemški koš kot njegovi športni sodelavci. Stotnija tistih, ki brusijo peresa o njegovi veličini in vsem ostalem, tega vprašanja ni jasno in glasno postavila. Javnost kot žrtev te nesmiselne manije pa bo vse skupaj pač požrla kot nekaj, kar se ne sprašuje. Ko dosežeš tak status, ki je zame povsem v nasprotju z omenjenima zgoraj, si postal večji, pomembnejši od samega sebe. In čeprav po neki tekmi ne moreš v svoj dva milijona vreden zaparkiran avto, je ključno nekaj drugega: nihče te ne more več vsega vprašati, nihče si ne upa zahtevati pojasnila. Bog ? No, zame samo tragičen izdelek tega, kar smo tudi sposobni: zaslepljeno slediti in verjeti. Kot bi bil on kak politik, ki si tak sloves gradi. Ko bosta zgoraj omenjena dosegla podoben status (mediji so pri tem ključni), bom obžaloval. Kot obžalujem to kar s(m)o naredili iz virtuoza pod koši.
Žoga in bicikel sta samo rekvizita. Odločilni so ljudje, ki ju uporabljajo. Ali pa smo odločilni vsi ostali, ki jih v bistvu ustvarjamo in prej ali slej - vržemo s trona, če se ne sami? Ne vem.
Miran Šubic