Srečanje je bilo povsem naključno in po dolgih letih. Morda je usoda hotela, da si seževa v roko dva "sveža" upokojenca. Bojana Križaja sem spoznal po zaslugi smučarja, sošolca Janeza Ziblerja. Ona dva oba Tržičana, vsi pa gimnazijci v Kranju. In smo kdaj kakšen večer celo skupaj preživeli - športnikoma teha radosti ni bilo danih veliko. On je leto starejši, še vedno pa odlično "skrije leta": srečanje pa je bilo v lokalu kjer sva sedela pri dveh mizah.
"Kako je, Bojan?" "DOBRO, TE SPREMLJAM..." ????? "KAR PIŠEŠ...MISLIM TRMO...SI BIL PRAV DOBER Z MASKO...." Ostal sem skoraj brez besed: Bojan bere Trma.si? Niti v sanjah ga ne bi štel med publiko spletnika, a sem bil šokiran pozitivno. Torej Trma.si res je medij, ki je bran? To sem premleval tudi kasneje, ko me je neka meni znana Kranjčanka "prestrelila": BRAVO ZA TRMO, SAMO TAKO NAPREJ...STE EDINI, KI...
Preveč za en dan? Lastna hvala se pod......! KO ČLOVEK POMISLI, DA JE TRMARJENJA VEČ KOT DOVOLJ, GA DOLETIJO TAKA SPOROČILA. NAKLJUČJE? NEPOMEMBNO? Ne vem, meni je vsaka bralka, vsak bralec dragocen. Ob Bojanu pomislim tudi na Olimpijske igre v Sarajevu kjer sem bil kot novinar....naslednje leto bo 40 let od tega. NE, NE SPOROČILOM TAKE VRSTE JE TREBA SLEDITI...EN SAM JE BOJAN KRIŽAJ....PA HVALA OBEMA, DA SEM BREZ SLEHERNEGA POVODA DOBIL OBČUTEK, DA NEKAJ POČNEM...IN BOM ŠE...