Brez velikih besed: nisem tega pričakoval, niti slutil. Bil je pač odziv nekoga, ki je zagotovo "skriboman" in tudi človek "brez dlake na peresu". Vse ostalo je v bistvu samo izpeljanka tega. Moram pa priznati nekaj: toliko ljudi kot me je v decembru ustavilo v trgovini, na cesti, kjerkoli, me že dolgo ni: sporočilo je bilo eno samo - samo naprej s Trmo.
Jaz pa sem (bil) prepričan, da bo po današnjem dnevu malo počivala, morda zaspala. Preprosto je včasih eno spoznanje ključno: kot upokojeni novinar delam enako ali celo več kot tedaj, ko sem pisal Dnevnik. Resnično se ni treba truditi okoli zamisli, idej za prispevke. Dobesedno ponujate jih vsak dan.
Zato lahko zapišem samo eno: več kot štiri desetletja pišem za druge, zdaj bom (tudi) zase. Kaj bom pisal res "za svojo dušo", seveda ostaja meni. Moram pa to storiti, ker si obljubljam že predolgo in čas ni ravno zaveznik, kajne? Nimam se za kakega pisatelja in podobno, imam pa še kaj povedati o sebi, drugih, času. To sem si dolžan, a samo sebi.
Trma je obsojena na - življenje. Kakšno bo, ne vem. Ni fraza, ni kaka samohvala, a je nekaj res: če ne bi bilo tistih, ki mi brez slehernega mojega poziva sporočajo, da je Trma pravi odziv na vse to okoli nas, bi že zdavnaj ugasnila. Ni pomembno, a je res: brez bližnjih, brez stalne in prostovoljne in brezplačne pomoči, bi že odnehal. 12 let (dve leti mi je moj delodajalec prepovedoval pisati Trmo...) je res kar dolga doba.
Letošnje leto je bilo v marsičem prelomno. A ne morem iz svoje kože: najavljam zgodbo v teh dneh kot je še nisem objavil. Njen nastanek je omogočil bralec, ki se podpisuje "trmafan". Njemu jo dolgujem in vsem nam.
Zato in samo zato Trma o(b)staja.
PS
V vseh teh letih sem storil napake. Če sem z njimi koga krivično prizadel, se opravičujem. Ne bom nizal razlogov, krivica je vedno samo krivica. Moje opravičilo velja zato, ker sem že dolgo časa zagovornik naslednjega: ni absolutne resnice, ni absolutne neobjektivnosti - a novinar mora stremeti k temu....