Prijatelj me je opozoril na objavo na spletni strani Dnevnika, ki sem jo nekoč (neuspešno) oblikoval tudi sam s svojimi prispevki. Neuspešno zato, ker smo capljali za drugimi, milo rečeno. Ali še zdaj, ne vem: tja gor nisem kliknil leta...do opozorila, da moje "delo" še uporabljajo. Z vso pravico, fotografije so last medija od katerega sem se poslovil skoraj natanko pred šestimi leti...Sam od sebe, na svojo željo, s svojo voljo. Nisem se pustil več izsiljevati in posiljevati lisjaku, ki je bil pač po sili razmer moj šef: nikdar nisva marala drug drugega, a sem vedno potegnil kratko, ko mi je pravl glavo falirani študent...
Pa ni kake grenkobe v tem: Dnevnik mi je v skoraj 40 letih (in tudi več) dal vse. Zato se danes nasmehnem, ko sem podpisan v mediju, ki sem ga pisal od 1981 dalje in tudi že prej - čisto na začetku pa sem izvode časopisov delil bralcem kot raznašalec, da sem imel priboljšek v gimnazijskih časih.
Je pa tale - milo rečeno - za lase privlečena "senzacija" tudi jasen opomin, da na spletu vse ostane. Tudi mojih zdaj že skoraj 14 let Trma.si in 42 500 000 klikov ali obiskov. Ne morem zatajiti kot nisem Dnevnikovih objav - in tudi nočem. Se pa vedno znova (iz znanih razlogov zajetih v "starost in bolezen") zalotim pri pomisleku, ali ni bilo res že vsega dovolj. Žal odgovora ne najdem tako hitro kot bi želel in zato pač še objavljam kar pač nastane......In najdem kako svoje početje tudi na straneh (spletnih ipd.) medija, ki ga bom vedno imel za del sebe. Malo manj pa ljudi, ki so ga in ga še tvorijo....To pravico imam, šteje pa manj kot nič.