Bil sem eden tistih, ki sem upal javno pohvaliti ravnanje Sandre Gazinkovski, ko je bila še zaposlena kot uslužbenka v zavarovalnici, a se kot mestna svetnica ni ustrašila zoperstaviti tistim, ki so po javnih zavodih z javnim denarjem služili. Danes tega ne bi več ponovil. Gospa Sandra je zdaj poslanka Svobode. Je na oblasti in zdaj povsem drugače skuša vplivati na stanje v neki kranjski šoli. V zadevi kjer je vsaj malo tudi osebno vpletena je politično postala vpletena, ko je prišla "urejat" zadeve. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, a gospa je tudi članica komisije, ki je najbolj pomembna. Ker daje podlago županovim izborom kadrov za pomembne stolčke. Poglejte, kakšen cvetober načelnih in pokončnih premoremo v tej komisiji kjer je Sandra pokazala koliko etike, morale in še česa premore.

Ko je prišlo na vrsto odločanje, koga bo politika poslala v nadzorni organ iste šole, se ni izvzela. Ni dojela, da se je osebno in politično vpletla in torej minimum higiene terja, da se iz odločevalke spremeni v opazovalko. Ne, "poslala" je v šolo prave ljudi na prava mesta. Ona, ki je šla v šolo kot političarka "na misiji". Zavržno. Kako hitro je postala prava političarka. Kako jo je sistem obdelal in obrusil. Kako je izgubila hrbtenico in še kaj. Ko politk vstopi v šolo, je to znaka za alarm. Ko v njej začne "urejati zadeve", je že prepozno. Ponavljam: o vsebini vsega niti besedice, gre za modus operandi, gre za stanje v Kranju, Prešernovem mestu. In ko z njeno voljo pristane v organu iste šole še županova sestra, je paradoks res specifičen: morda edina prava, ki tam sploh lahko je. Če ne bi bilo priokusa nepotizma, jasno. Da o strankarski izkaznici ali vsaj pripadnosti ne pišem.

Iste šole /ravnateljice?/ se je lotil še ravnatelj, ki me je nekoč "špecal" županu. Kar tako, še poznava se ne. Nisem ostal dolžan, kje pa. Zdaj je prišel na sejo sveta šole, nepovabljen. Pridigat ali "urejat" (prosto po poslanki Sandri), ni pomembno. Njego način je zavržen vsaj do svoje kolegice po funkciji. Ampak: od takih ničesar ne pričakujemo. Morda le to, da bo končno nagrajen s kakim stolčkom "reda zaslug za lepi lik župana".

Kdo nas mora pri tem najbolj skrbeti? Tisti, ki so bili tiho kot riti, ko so zvedeli, da njihova kolegica svetnica svojo politično moč uporablja za ali proti komurkoli v neki šoli. Vsebina - ponavljam - ni pomembna, način pa je podoba tega mesta in življenja v njem. To pišem jaz, ki sem bil svetovalec istega župana s politično voljo te oblasti. In so bili mnogi prepričani, da je to "plačilo za strah". Morda so zdaj spremenili mnenje, mi je vseeno. Kot je nepomembno dejstvo, da nikdar z županom ne zasebno, ne javno nisva "prekrižala mečev" pa me hoče ta oblast ugonobiti kot novinarja, kot medij z različnimi oblastniškimi sredstvi.

Imam neverjetno moč: nisem tiho. Morda jutri bom, danes nisem. Zato seveda nikdar ne bom pristal, da neka poslanka ureja stanje na neki šoli s posetnico največje politične stranke. Kot nikdar ne bom dovolil, da me pljuva nek šolnik brez slehernega povoda. In ne dovolim, da bi me vsi pritiski utišali.

Trdim, da imamo najslabši mestni svet od osamosvojitve. Zato, ker ga sploh nimamo. Zato so lahko tiho (čast izjemam), ko politika "pelje v šolo" na sprevržen način vse nas. Temeljno vprašanje: kaj je rešitev in kdo je rešitev?

Odgovora nimam, ker novinarji največkrat sprašujemo in odgovore težko dobimo. Vas bodo pa nekateri od njih v prihodnjih dneh presenetili. Ker Trma jih išče in najde.

Miran Šubic, Kranjčan

PS

V trdem socializmu sem vodil neko vaško društvo, ki se je želelo odcepiti od krovnega na pot samostojnosti. Res sem znorel, ko so mi skušali dopovedati, da mi mora kranjska SZDL za to dati dovoljenje. In sem društvo osamosvojil, ker nisem klonil. Vsaka podobnost z današnjo politiko, zažrto v vse pore družbe, je zgolj namrena....