Milijoni in milijoni bodo potrebni za naš komunalni mega projekt. Kaj je pri tem nekaj jurjev za bivšega policista in sedaj podjetnika Borisa Marčetiča? Kako je on postal sodelavec projekta Gorki, je odkrila mestna oblast. Direktor Mitja Herak se točne vsote, ki jo je zaslužil njegov nekdanji sodelavec v modri uniformi ni spomnil, spomnil pa se je, koliko cenejši je bil od drugega ponudnika: 6000 (šest tisoč) evrov. In zdaj matematika: če je Marčetič zaslužil 10 000 (kot se spomni Herak) in bil 6000 evrov cenejši od konkurence, to pomeni najboljši posel v zgodovini občine. In logično je, da so potem Marčetiču zaupali še in še podobnih nalog. Ker je najcenejši in najboljši.
Kadar javno oblast postreže s takimi argumenti in dokazi, je treba biti previden, preden začneš ploskati. V celotni zadevi ne gre za razpise, gre za javna naročila. Marčetičev "projekt" je razbit na dve povsem enaki oziroma identični pogodbi, skupaj natančno (ker nismo Herak, imamo podatke) 11 000 evrov! Kaj potem delajo strokovnjaki na občini in še kje? Saj so predragi, s Herakom vred?! Marčetič bi bil po tej logiki odličen tudi kot direktor mestne uprave, če je kot podjetnik tako poceni in tako dober?
Projekt Gorki je velik zalogaj, gre za desetine milijonov. Koliko najboljših Marčetičev bo prinesel, še ne vemo. Zanesljibo pa jih bomo plačali mi. Na vrsti so razpisi, ki terjajo drugačen pristop in možne so pritožbe in revizije, ki jih mestna oblast ne želi. Logično. Toda po "Marčetičevem sindromu" se tega ne bo bati: izbrali bodo najcenejše in najboljše.
Mimogrede: neuradno smo izvedeli, da bodo v Kranju morali kmalu zelo jasno odgovoriti za vsak evro, ki so ga porabili v 2012 in 2011. Po tem bo vsak davkoplačevalec zadihal s polnimi pljuči: naša oblast bo dokazala in pokazala, kaj je in komu in kako plačala. Čisti računi, dolga ljubezen? Ne, do jeseni 2014.