Šefik Cerić je pismonoša, pošto raznaša desetletja. Kranjčan. V lepem in slabem vremenu na motorju. In mnogokrat z "magnetom" v torbi. Denar. Danes je to dovolj za nasilje. Napadalca sta ga napadla, vrgla na tla, torbe pa ni izpustil. Ker je Šefik pač vesten poštar, ker ljubi svoje delo. In za torbo tvega življenje.
Nasilje v Kranju ni novo. Napadi na pošte, banke, policijo, bombe pred Creino in ne pozabimo svežega napada na Trmo, s požigom. Je Kranj kotel kjer se tali toliko usod, stisk, stresov, da neprestano kuha nove in nove kriminalne zgodbe? Verige preprodajalcev si podajajo zatožno klop. Droge, orožje. Konec koncev celo župana vabijo na sodišče!? Pa ne, da bi koga nedolžnega šteli med kriminalce, naj sodišča in policija in vsi ostali opravijo svoje.
Šefik je verjetno premalo plačan, da bi ob pomisli na to tvegal glavo za poštarsko torbo. Toda so ljudje, ki nikdar ne sestavljajo take lestvice. Preprosto storijo svoje. Ne odnehajo, so trmasti. Preveč? Da jih potem dobijo po glavi? Ali ni bol udobno ne biti Šefik. Izpustiti torbo, odnehati. Preprosto popustiti. Ker ni vredno, ker se ne splača, ker je to pač samo torba. Ali pa torbo nosimo vsi in vanjo shranim svoj ponos, značaj, vrednote? In si je ne pustimo iztrgati.
Šefik Cerić ima eno torbo. Kot vsak človek. Ni je dal roparjema. Dobro, da ga imamo in dobro, da ga cenimo. Kajti neštevilni med nami, bi torbo prepustili takoj. In se izognili nasilju. Toda nasilju se ne smeš prepustiti. Ne smeš kar kloniti. Ne smeš biti vedno le plen nekoga. Ustrahovanja in nasilje so žal dandanes tu, v Kranju, med nami. Ne nekje v Harlemu ali ...- tu v na oko mirnem mestu, v mirnem okolju, med mirnimi ljudmi.
Nasilje ni le požgan avto in okrvavljen poštar. Nasilje je lahko način in slog življenja. In vedno je nasilje posledica. Zato se tudi ob Šefiku in torbi vprašajmo o vzrokih. Potem bo celotna zgodba postala celota, ki se ji reče - danes, tukaj, med nami.