Mohor Bogataj je nekaj dni po prevzemu oblasti najprej "spodil" vse občinske uradnike od zadeve "600 000", nato pa je stekla poravnava, ki je mestno bolagajno olajšala za 600 000 evrov. Nikdar ni bilo in ni znano, kje je denar končal. Povsem zakonito je bil nakazan na fiduciarni račun odvetnika Kristijana Gnilšaka, ki ni nikomur dolžan pojasnjevati, kaj je z njim storil. V poslu sta bila udeležena najmanj še dva odvetnika, poravnava je bila končana ekspresno. Kot bi tekel zajec je iz mestnega proračuna odteklo 600 000 evrov. Za en vrtec denarja, bi lahko zapisali. Za osem kopalnic v športnem centru, bi lahko primerjali.
Potem se je (po pol leta) oglasil občan, ker se nihče drug ni. Mestni svet je za nazaj poravnavo potrdil, a policija je ocenila drugače in sledilo ji je tožilstvo. Počasi, po polžje. Vse se je ustavilo na sodišču v Kranju kjer do pred kratkim ni bilo končne odločitve o preiskavi. Po polžje deluje kranjska pravica v primeru kjer so bile odločitve zajčje hitre.
Zakaj je javnost še kako upravičena zvedeti, ali je bilo početje župana zakonito? Zato, ker je vse izpeljal v naglici in ni imel ne proračunskega denarja, ne (potrebnega) sklepa mestnega sveta, da poravnavo lahko sklene in plača omenjeni znesek. Zato, ker je njegov odvetnik tudi njegov politični svetovalec, pogodbeni sodelavec občine in - prejemnik 600 000 evrov poravnalnega zneska.
Iskanje odgovora v tej zgodbi pa kaže na pravno državo in na njeno delovanje. A pred sodiščem še ni bilo Branka Grimsa in Bojana Homana, ni se še oglasil Stane Boštjančič ali kdorkoli drug od pravnikov, da se kaj vpraša. Ne, vsi trije so dvignili roke naknadno in potrdili županovo ravnanje. Torej je vse v redu? Odlično, potem naj Pravica to nam, navadnim ljudem, tudi pove! Jasno in glasno in odločno. Kot v Ljubljani.